Ko omeniš znanstvenofantastični film, rulja takoj pomisli na jeznorite pošasti, vihtenje žaromečev, orjaške bitke v črni praznini, nore znanstvenike in govoreče opekače kruha. Taka je pač zapuščina akcijskih epov, ki nosijo oznako ZF edinole zato, ker predalčkarji v njih vidijo kako tehnološko čudo. Toda znalci vemo, da je znanstvena fantastika na platnu marsikaj drugega od Star Wars, Aliena in vobče filmov, katerih bistvena komponenta sta 'action' in 'fiction', ne 'science'. Nič proti takim filmom, Vader rox in sploh. A ko želi človek resno premisliti o tem, kako tehnologija vpliva na nas in kaj nas čaka v nje­nih nedrjih, si ogleda še kaj drugega. Denimo Solaris ruskega režiserja Tarkovskega. Scottovega Iztreb­ljevalca. Spielbergovo Umetno inteligenco. In prvo med prvimi, 2001: Odisejo v vesolju.

Knjiga in scenarij sta nastala vzporedno. Tako Kubrick (levo) kot Clarke sta zaslužna za oboje.