Kot izda že naslov, se ima zgoditi umor. A kdo ga je zagrešil? Angleščina to vprašanje skrči v eno besedo, ki označuje podžanr kriminalk: whodunit. In ta sorta ima že sto let kraljico, Agatho Christie, ki je podpisana tudi pod predlogo pričujočega filma. Sredi vihre prve svetovne vojne je začela pisati prvo kriminalko o belgijskem kriminalistu z veličastnimi brki. Ta je izšla več let kasneje, a v dvaj­setih letih prejšnjega stoletja je Hercule Poirot, kot je poimenovala enega danes najbolj slavnih fiktivnih detektivov, že postal legenda. In Christie z njim; pa ne samo zaradi kriminalk, kajti ženska je bila prava pus­tolovka in, mimogrede, ena prvih deskark na valovih. Njene knji­ge so pogosto postavljene v visoko družbo in na eksotične ali prestižne lokacije, kjer se zgodi umor, ki ga nato protagonist(ka) metodično razreši. Bralec ves čas spremlja junakov proces in skuša sle­diti postopnemu zlaganju sestavljanke. Zgodbe se praviloma zaključijo, ko detektiv zbere vse osumljene v salonu in razkrije morilca, ki je do zadnjega trenutka prepričan, da je varen.

Film je posnet na 65-milimetrskem traku, ki na platno pričara osupljive podobe. Žal je kadrov vlaka bolj malo, saj se večina odvrti v vagonu.

V filmu Poirota srečamo v Jeruzalemu, kjer zaklju­ču­je primer, nato se odpravi v Istanbul in barvito orientalsko klimo kmalu zamenja za salonski vagon prvega razreda, ki skozi jugoslovansko zimo drvi proti Londonu. Pri Vinkovcih se zgodi umor in vlak obtiči v snegu. Hercule se loti iskanja storilca z zasli­ševanjem ducata potnikov v vagonu, a tudi njegove izpiljene metode so neuspešne pri raz­krivanju morilca. Kmalu se izkaže, da ima prav vsak od njih kakšno skrivnost ali naključje, ki ga povezuje s trup­lom. Resnica pa se vse bolj izmika.
To je tretja večja priredba tega kultnega romana v gibljive slike. Poleg nagrajenega filma iz sedemdesetih je v 2010 umor razrešil David Suchet, ki je belgijskega detektiva upodobil v več desetletij trajajoči seriji in istoimenski računalniški igri. V primerjavi s predhodniki je nov film še bolj izpiljen in napet, prestiž produkcije in potovanja s takšnim vlakom pa sili v ospredje skoraj vsakega kadra. K temu pripomore zvezdniška zasedba, ki vključuje Johnnyja Deppa, Michelle Pfeiffer, Judi Dench in Daisy Ridley, tako da je vsak stranski lik dodelan in prepričljiv kot potencialni morilec.

Med snemanjem je Josh Gad nadlegoval Daisy Ridley s podrobnostmi glede nove Vojne zvezd in beležil njene ne-odzive na tviterju. Poiščite jih.

Puristi Agathe Christie bodo seveda imeli veliko pripomb. Najprej glede Poirotovih mustač, ki so masivne namesto prišfrknjenih. Še bolj pa glede vizualnih in akcijskih ekscesov, ki se trudijo zgodbo zapakirati za mlajšo generacijo. Tako se v knjigi vlak ustavi, ko zarije v globok sneg, tukaj pa v dramatič­nem posnetku nevihte udari strela v vrh gore in sp­ro­­ži plaz, ki zgrmi proti lokomotivi in jo na robu prepada deloma iztiri. Žal gresta akcija in izpiljena podoba na rovaš prikaza detektivovih dedukcij oziroma razgibavanja sivih celic, kot to sam poimenuje. Tako gledalci le redko dobimo ob­ču­tek, da raziskujemo skupaj z njim, temveč zgolj sprejemamo ugotovitve, ki jih predstavi. Vseeno je Umor zanimiv film in končno razkritje bo gledalcem, ki ga še ne poznajo, ravno tako presenetljivo, kot je bilo bralcem romana pred skoraj stoletjem. Bomo pa še videli, če bo napleteno zadostovalo za nadaljevanje, ki je na skorajda marvelovski način napovedano na koncu.