Revija Joker - Vešča z Blaira 3

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Vešča z Blaira 3
...
Zagrnjene zavese. Zaklenjena vrata. Prižgano kadilo. Čarovnica razbrazdana, McMungo ime mi je, tvoj sem za uro in pol. Prestraši me!

Ljudje so bili ob prvi Čarovnici iz Blaira leta 1999 iskreno prestrašeni. Zaradi 'resnične' gozdne pustolovščine, s katere se ni vrnil nih­če, le odvrženo kamero so našli logarji, so predmilenijski mulci vračali taborniške izkaznice. Fenomen Blair Witch Project je eksplodiral zato, ker je bil načrtna varka. In ker je bil načrtna varka, je lahko eksplodiral le takrat, na prelomu tisočletja. V času, ko je internet že obstajal, a nas še ni iz minute v minuto posiljeval z infodražljaji. Ko ni bilo Wikipedije in ko Altavista ni koj izvrgla točno tega, kar smo iskali. Idealno okolje za lansiranje težko preverljivih informacij. Naj bo genialnost ali sreča, v ta kalni ribnik sta neznana filmarja Daniel Myrick in Eduardo Sanchez silovito udarila z zvrstjo kvazidokumentarca na podlagi 'najdenih posnetkov'. S tem sta svet grozljivk pretresla s pojavom, ki daleč presega zgolj 81 minut filmskih sličic. Grozljivka zato spada med najbolj uspešne neodvisnice vseh časov in dela sedme umetnosti, ki se jih sp­la­ča (s)poz­nati. Zdaj smo priče tretji epizodi dozdev­ne vešče. V vmesnem času je napredovala za precej izku­šenjskih stopenj, saj še bolj učinkovito mede kompase in po novem heka drone! A očitno ni pridno vlagala točk v perk strašljivosti.

V enki je Heather igrala samo sebe. Studio je zanjo objavil mrliški list in IMDB jo je uvrstil med pokojne. Marsikdo je mislil, da je to njena zadnja podoba.

Lesena razpela povsod
Danes je jasno, da je legenda o blerški čarovnici izvita iz trte. Takrat ni bilo. Myrick in Sanchez sta za projekt iz džojnta potegnila zgodbo o ženski iz ameriškega naselja Burkittsville, nekoč Blair, ki jo je nepremišljena otročad obtožila čarovništva, nakar jo je besna drhal okrutno usmrtila. Nesrečnica se je za muke krvnikom in naključnim mimoidočim posmrtno maš­če­va­la s serijo brutalnih, nikoli pojasnjenih dogodkov. Avtorja sta zanje predhodno ust­varila izmišljena zgodovinska poročila, ponarejala policijske zapisnike in uprizarjala pričevanja. Kvazidokumente sta objavljala na spletu, kjer je vanje zagrizla okultnega željna rulja. Leta 1998 je se je na televizijskem kanalu SciFi zna­šel celo dokumentarec o čarovnici iz Blaira, poln izjav (lažnih) mož postave. Tako se je rodila legenda. Na precejšnje nezadovoljstvo pravih krajanov Burkittsvilla, saj so po pokopališčih in okoliških gozdovih začeli laziti pre­mnogi iskalci prikazni. Ena takih snemalnih odprav naj bi padla v roke vještici, nakar je posnetke kao nekdo našel. Film je bil zatorej višek dolgoletne predstave za javnost, naredili pa so ga za borih 70.000 dolarjev, upajoč na drobiž zaslužka iz prodaje VHS-kaset. Končalo se je s kinohitom in 250 milijoni. 
Žal je šlo s tega vrha le navzdol. Studio je hotel zajahati val popularnosti in čimprej izdobaviti nadaljevanje, česar režiserski par ni odobraval. Delo so dobili drugi in leta 2000 objavljeni Book of Shadows: Blair Witch 2 so kritiki temeljito spljuvali. Tudi zaradi bistvene spremembe žanra. Iz nizkoproračuske, minimalistične produkcije s tresočo kamero vred so prešli na dokaj generično grozljivko. Spolirana holivudščina pač ni slična 'najdenim posnetkom'. Nič bolj uspešna ni bila videoigra v treh epizodah, ki se je napajala s širše blairske folklore. Ljudje so zamahnili z roko, industrija tudi. Štirinajst let se produkcije tretjega dela nihče ni dotaknil niti s palico. 

Trilogija iger povedala, česar filmi niso, zato je fenom dvigovala kocine. A bila je šepava in hroščata, ker so jo v naglici udejanjili kar trije razvijalci.

Osel gre trikrat ...
Tik pred iztekom leta smo nepričakovano dobili uradno nadaljevanje. Posneli so ga v tajnosti, pod drugim naslovom in s konkretnim proračunom. Zato se človek nejeverno vpraša, kako nam lahko prodajo isto štorijo v drugi škatli. To odpustim samo al­bumom AC/DC. Že v tretje sem bil priča gruči tupih ljudi, ki se odpravijo v goščo iščoč taisto baburo, a ne najdejo niti severa po drevesnem mahu. Ekipa jih seveda skupi, in to na istem mestu! Med njimi je brat punce Heather iz izvirnika, ki se je v upanju, da je sekica živa, oborožil s par kompanjoni in tovornjakom opreme ter zakoračil v šumo. Baterij zmanjkuje ... ogledniškemu dronu se sfuzla ... kame­re snemajo nekaj in predvajajo nekaj drugega ... druščina se izgubi ... Tudi brez prejšnjih povedi si lahko dogajanje sam izriše vsakdo, ki pozna enko in dvojko. Ne bo veliko zgrešil, glede česar velja film pograjati. Le stara vešča dobi nekaj novih moči: hja, v kiberdobi smo, nikoli ne veš, kdaj ti bo kak Kitajec vdrl v sistem. Naučila se je mešetariti po softveru elektronskih naprav, GPS-satelitom preprečuje oddajanje signala po marylandskih gozdovih in za dobro mero še zadržuje sončni vzhod. 
Vseeno moramo biti do novega režiserja Adama Wingarda milostni, kajti imel je težko delo. Izstreliti je moral naboj, ki je počil že leta 1999. Ni se mogel naslanjati na strah ob možnosti, naj bo še tako drobna, da je videno morda pa le res. Pri Izganjalcu hudi­­ča je bilo denimo marsikoga resnično groza. Ve­či­na populacije je pač vzgojena v religiji, ki privzema ob­stoj satana. Podzavest je dovzetna reč. Kaj pa pri Blair Witchu? Vsaj drobec vere v obstoj coprnice je bistvo filma. A to bistvo se je davno razblinilo. Wingard je bil zato primoran zateči se k pomožnim psihološkim bilkam. Pripovedni lok stopnjuje napetost. Gruča je sprva sončkasto razposajena, nato previdno zvedava, nakar čudni pojavi naelektrijo ozračje med potniki, od strahu do končnega infarkta panike. Kot vedno je prisoten nekdo, ki pretirava. Točno tako kot v prejšnjih delih, če slučajno tega še nisem omenil. Gnusne deformacije teles? Ne manjkajo. Panično dihanje v mikrofon? Kljukica. Klavstrofobične scene ujetosti? Jap. Kot bi bral antropološki seznam grozljivosti. Tema na robu vasi, klet in podstrešje, vse to je del prepovedanega že od pravljic naprej. Žal so to standardne finte filmske industrije.

Trojka preveč sledi kalupu enke. Gremo mi po ča­rovnico, nato se izgubimo skregamo do krvi. Celo brez paranormalnih sil se ne bi vsi vrnili iz hoste.

Za nostalgike in ljubitelje­
Čeprav v filmu ne manjka s parkinsonsko roko posnetih scen, Blair Witch 3 zatava daleč od dokumentarnih korenin. Je zgolj malo nadpovprečna psihološka grozljivka. Dejstvo, da je narejena s spošto­va­njem do kultnega imena, ne zadostuje. Premalo je novega znotraj serije in premalo različnega od ostalih filmov žanra. Tepe jo rakrana fantastike: zgodbo plete s postavljanjem vprašanj, ki intrigirajo, a telebne na nos, ko je treba priskrbeti odgovore. Čarodejko 3 priporočam nostalgikom in fenom, ki želijo znova uzreti slavne lutke iz protja. Ne manjka jih in spet so polne gnusnih človeških ostankov. Pri ostalem gledalstvu pa ji ostane zgolj opcija, da pozabiš na pričakovanja in se ji prepustiš za tisto uro in pol. Zagrneš zavese in ji daš možnost, da te prestraši. Mene ni pustila ravnodušnega, toda po njej sem spal spanec pravičnega. 

Coprnica počne stvašta. Fizično kolje, spreminja percepcijo možganov, menja čas ... Film ne črhne, od kod ji vsemogočnost. To si lahko izmisli tudi otrok.

Vešča z Blaira 3 objavljeno: Joker 282
januar 2017

okvirčki:

Najdeni posnetki