Revija Joker - Večno zlobni mrtvaki

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Večno zlobni mrtvaki
...
Ob dopolnjeni prvi sezoni televizijske nadaljevanke Ash vs. Evil Dead se Sneti z motorko in boomstickom v rokah poda v svet Raimijevih demonskih prikazni. Tistih, ki se jim moraš smejati, ko te razčetverijo, si v ušesa natlačijo vseh pet odpadlih udov in zaplešejo peklenski kazačok.

Avtomobil s petimi mladimi odraslimi, ki potujejo na oddih, drvi po cesti sredi globokega gozda. Po njem tik nad tlemi drsi nekaj zloveščega in nevidnega, kar zna vplivati na fizični svet. Svojo naraščajočo moč dokaže, ko se v brunarici Bogu za hrbtom loti teroriziranja nič hudega sluteče študentarije. Dotična je bila zadosti ohola, da je v kleti odprla skrivnostno knjigo in z magnetofonskega traku poslušala zaklinjanja. S tem je mladež odkrila ancientno buklo Necronomicon Ex-Mortis, ki deluje kot posrednik med resničnostjo in onstransko entiteto, klicano preprosto The Force. Gre za mogočnega 'kandarijskega' demona, ki obseda ljudi, živali in objekte (tako postanejo 'deadites') ter jih deformira. Izletniki se sprva zafrkavajo, češ, kdo pa še verjame v duhove. Toda smeh jih mine, ko se po koči razširi otipljiva demonska influenca …

Ash je navdihnil številne stare prvoosebne streljanke, od Dooma do Duka. Bruce Campbell je bil bojda hud, ker mu 3D Realms kljub uporabi mnogih njegovih enovrstičnic niso plačali niti centa.

Izlet za umret
Prijatelji se spremenijo v morilske zombijaške po­šast­ke, ki so sposobni žreti lastno tkivo, kri šprica vsepovprek, udi odpadajo, meso se lušči s kosti, štrclji opletajo, oči iztekajo. Edini, ki zmore dovolj moči, da se upre predegipčanskemu zlu, je preprosti, toda žilavi Ashley J. Williams oziroma Ash, ki ga je nepozabno upodobil plečati jeklenočeljustni Bruce Campbell. Vseokrog njega vzbuhti krvava jebačina Evil Dead, ki se je leta 1981 pod taktirko režiserja in scenarista Sama Raimija zapisala v zgodovino kot ena bolj nagravžnih ter vplivnih nadnaravnih grozljivk. Navdihnila je cele generacije nadebudnih režiserjev in jih spodbudila, da so poprijeli za kamero in pač začeli snemati; med njimi kasnejšega lotrovca Petra Jacksona, v čigar slogu neposredno odzvanja Raimijev. Spočela je dolgoletno franšizo, ki obsega filmska nadaljevanja, videoigre, st­ripe, muzikal in televizijsko serijo. Vse to na podla­gi skromnega proračuna v višini 350 tisoč dolarjev, ki se je na dolgi rok bogato povrnil.

Med peterico, ki v prvem Evil Dead naleti na afnarije starodavnega preklenščka, sta junak serije Ash in njegova sestra Cheryl. Ubogo dekle je prvo, ki postane 'deadite' – tisti ali tisto, kar obsede demon.

Da je Evil Dead doživel tak uspeh, je precejšen misterij. Navsezadnje ne gre za nič drugega kot za še eno upodobitev recepta mladi-gredo-na-samo-in-ga-tam-nasrkajo. Očitno je bila energija dovolj pristna in vizija zadosti samosvoja, saj ne gre za obi­čaj­no grozljivko, temveč za hibrid. Studa je sicer vse polno, saj po razfršalenih trupelcih žužnjajo ščur­ki, skozi tla grabijo sivomesnate roke, lopate sekajo betice in skrivenčeni mrtveci so vzdušno preteči kakor v Night of the Living Dead. Toda ob namenskem vizualnem pretiravanju in splošnem občutku drugorazrednosti oziroma B-kakovosti se ustnice marsikdaj zavihajo navzgor. Če drugače ne, ob istočasno herojskem in štorasto butastem Campbellu. Ter ob zanimivi Raimijevi kameri, ki rada simulira drveč pogled iz oči nekoga ali nečesa.
Tudi zato je Evil Dead, kljub vsebinskim pomanjk­ljivostim in bedarijam, kot je Asheva čudežno spreminjajoča se pričeska v okviru istega dne, prestal grizoči zob ča­sa. Danes je morebiti celo boljši kot ob zagonu, saj simpatično primitivni učinki izpadejo še za magnitudo bolj ogabni. Nravstveno pristnost jim daje prav manko računalniško rendranih črevc. Ideje pa so skozi leta zgolj pridobile na brezkompromisnosti in kontroverznosti. Danes bi si v Hollywoodu pač redkokdo drznil upodobiti oživ­ljeno hosto, ki z dečve strga oblačila in jo posili.

Leta 2013 je v produkciji Raimija in Campbella nastal film Evil Dead, ki je hkrati nadaljevanje in reboot serije. V njem ni Asha, temveč ga nadomesti dekle Mia. Film je bolj tako-tako, bo pa dobil nadaljevanje.

Za človeške 'deadite' so značilne oči brez zenic, priostreni zobje, drugačna barva kože in sposobnost preoblikovanja samih sebe, na primer z dodatnimi udi. Smrtonosne so jim kajpak poškodbe možgan.

Horor v humor
Če je bil prvenec v osnovi horor, preluknjan z žeb­ljički poniglavosti, je šest let kasneje Evil Dead 2 humor dodobra potisnil v ospredje. Sam Raimi in brat Ted sta itak komaj čakala, da bi se lahko vrnila k svojim začetkom. Popred sta namreč že posnela več nizkoproračunskih komedij in sta nadvse čislala znane ameriške komike The Three Stooges. V dvojki sta si vsekakor dala duška, kakor bi hotela reči, da je bilo v enici toliko groze, da se je glavnemu liku zmešalo. Saj veš, kako se norci poblaznelo režijo, ker ne morejo sprocesirati realnosti? Bolj kot se demonske sile krepijo, bolj se Ash v prvencu iz dokaj normalnega študenta levi v karikaturo, kar dokončno postane v Evil Dead 2.

Na ogled slik Evil Dead 2 poudarja grozo kakor prvenec. Toda že nekaj minut v dejanskem filmu ti da vedeti, da gre vsaj v enaki meri za obešenjaško komedijo. Številnim najboljši del niza.

Ne gre toliko za pravo nadaljevanje kot za vnovič spisano enico. Tokrat se v brunarico na romantičen oddih podata le Ash in mična gospodična. Sproži se magnetofon in naokoli dirjajoči demon se osvobodi. Kar sledi, je po eni strani krvavo – junak je prisiljen fentati družino in si odrezati obsedeno roko, ko uletijo prijatelji, pa je masaker zagotovljen. Ob tem ni težko prezreti nadgrajenih efektov. A težko se je ne režati ob ekspresivnih Campbellovih frisih in se ne mračnjaško zabavati ob plešočih truplih z glavami svetlolasih navijačic ter odrobljenih dlaneh, ki lastniku kažejo sredinec. Potem Ash dotično neubogljivko nadomesti z motorno žago, prijavlja kvotabilne enovrstičnice, kot je “Got you, didn't I, you little sucker!”, in po časovnem skoku med srednjeveške viteze odstreli fris lobanjasti harpiji s šotganko. Torej s svojim zvestim 'boomstickom', Remingtonovo dvocevko iz cenene štacune S-Mart. “You can find this in the sporting goods department. That's right, this sweet baby was made in Grand Rapids, Michigan. Retails for about a 199,95. It's got a walnut stock, cobalt blue steel, and a hair trigger. That's right. Shop smart. Shop S-Mart. You got that?”
Tako se sestavi nadrealistična, satirična zmes grozljivke in komedije, ki je danes vsaj enako zabavna kot leta 1987. Stoogevski Ash, ki poka frise in babje vrešči, pa sam po sebi postane inštitucija. Na upodobitvi Asha je Bruce Campbell nalik Hamillovemu Skywalkerju ustvaril kompletno kariero.

Kot odmevna franšiza je Evil Dead kakopak zamikal izdajatelje iger. Prvi špil s to licenco smo dobili sredi osemdesetih za C64 in ZX, slika pa je iz ED: Regeneration za PC, ki je podaljšal filmsko dvojko. Ne dobro.

Bruce Campbell je postal in nato za vekomaj ostal Ash, izbranec, ki svet nenehno rešuje demonsko-zombijske kuge. Leta 2007 je kar od nekje posnel odvrtek My Name is Bruce, ki je navdušil le fane.

Ples po kosteh
Zajebancija je filmski niz do kraja prežela s trojko (1992), ki je odvrgla naziv Evil Dead in se oklicala za Army of Darkness. Ash se zatakne v srednjem veku pri kralju Arturju, kjer mora za vrnitev v svoj čas najti satansko buklo Necronomicon. Okolico z vitezi in trdnjavami so načrtovali že za dvojko, vendar so morali zamisel skoraj celoma opustiti zaradi denarnih omejitev. Za trojko so imeli na razpolago orenk budžet in vire studia Universal, zato je bilo akcije in smehogroze na pretek. Bruce se brž spopade z gravžem v jami in coprnico v stolpu, ki je deležna pravice iz njegove zveste dvocevke, nakar si na štr­celj nasadi železno rokavico.
To pospremi z znamenitim “Groovy!” iz Evil Dead 2. S tem ne spomni po naključju na Duka Nukema, saj so se 3D Realms Armadi teme poklonili še z marsičim. Med drugim z legendarnima navedkoma “Hail to the king, baby” in “Come get some,” ki nista blondinčeva, ampak črnolaščeva. In z motorko. Sledijo guliverski napad malih Ashevih klonov, incestno ljudožersko goltanje taistih, prepir z izraslo drugo glavo in napad stop-motion skeletne vojske. Vse skupaj je ena sama kopitljajoča burka, ki je daleč najmanj hororifična od trojice, a je zato najbolj odbita in usekana. Hjah, ko smrt pogleda moža, ji ta pogled vrne – če je Ash, pa se ji pri tem še široko zareži in prijavi kaj strupenega. Recimo “Good. Bad. I'm the guy with the gun.” Ali “Honey, you got reeeal ugly!”

Lep kupček stripov založb Dynamite in Dark Horse nadaljuje ter preoblikuje filmske zgodbe. Serija Ash vs. Army of Darkness predvidi, da junak ostane v deželi deaditov in se še naprej bori proti njim.

Ash je v tretjem delu za napad vojske nemrtvih kriv čisto sam, saj raznotere deadite v enotno vojsko zd­ru­ži njegov iz groba vstali klon. Višji proračun je omo­gočil impresiven spopad žive in crknjene armade.

Pepel in kri
O Evil Dead 4 in Army of Darkness 2 se je sicer besno šušljalo, a nazadnje nismo dobili novega filma, marveč lanskoletno teve niziko Ash vs. Evil Dead. V njej se naslovni junak že trideset let skriva v malem ameriškem mestecu, kjer dela v inačici Eurospina, živ(otar)i v prikolici in občasno nategne kako milfico. Umaknil se je kakor vojni veteran, ki je videl preveč, da bi še lahko živel v upanju in luči. Toda usoda hoče, da nakajen kot mamba prikliče kandarijskega demona in krvavi ringlšpil se ponovi.

Pepelnikov štrcelj, ki mu v niziki Ash vs. Evil Dead ostane tudi na stara leta, je priročen za nasaditev … ne, ne vaških hotnic, temveč zveste motorke. Bencin verjetno nosi s sabo v čutarici.

Ash vs. Evil Dead ne ponavlja izrecno recepta trojice filmov, marveč ustvari nekoliko svojstven obču­tek, saj ostreje menjava med hecnostjo in grozo. Začetek je denimo burlesken, ko Ash glumi nostalgičnega whitetrasherja s fetišem na umetelno izrezljano leseno dlan, si sopihaje nadeva steznik in ob zvokih Deep Purplov naskoči oštarijo ter babo v njej. A prav kmalu se v meso že zasadijo prve škarje, ki jih vihtijo žoltozobni & beloučni obsedenci pod vplivom Temačnega, 'The Dark One', enega od cthulhujskih božanstev iz dimenzij onkraj naše. Takisto akcijo hitro najde motorka, ki se nazorno zažre v vrat penzionerske demonke – in junak je znova med nami. Marsikatera srhljiva scena kljub pretiravanju s frčečim mesom in gejzirji krvi (ob enem od teh je Campbellu na snemanju malodane zalilo pljuča!) ni hecna, temveč sprevrženo brutalna v slogu enice. No, res pa je, da izkusimo tudi genialno mešanje obeh principov a la Evil Dead 2, ko se denimo Ash bori s plastično punčko in nam med smehom gomazi koža. Pokrito je torej vse. 
Skozi deset delov smo deležni domala neverjetne količine variacij neusmiljenega iztrebljanja peklenščkov, nalašč lesenega igranja in klišejskih likov, izdatne samoreferenčnosti (vrnitev v brunarico, sorodniki izvirnih likov, delitev Asha, izreki tipa "groovy" …), vsesplošno prijetnega B-občutka in Lucy Lawless, ki kajpak mora nastopiti, saj je bila Xena v istoimenski Raimijevi seriji. Izredno zabavni in gledljivi škrlatni jebačini manjka le Spider-man, še en Raimijev obdelanec, ki ga v drugi, za 2. oktober potrjeni sezoni sicer ne bomo videli, saj Disney tega ne bo dovolil. Ampak zabavno bi pa bilo in navsezadnje je Evil Dead zadosti obsežen in popularen univerzum z dovolj spaki, da bi bil pajkast človek v njem ena manjših bizarnosti.

Izvrstna metagrozljivka Cabin in the Woods (2012) vzame smernice filmov, kot so Evil Dead, Saw in Friday the 13th ter z njimi pobegne v čisto nove, orenk satirične in samoreferenčne smeri. Seka! (Dobesedno.)

Menda nisi pričakoval, da bo 'warrior princess' sedela in debatirala? Kljub petim križem na plečih Lucy veselo zbrca in nakoliči slehernega deadita, ki ga prinese mimo. Jasno pa je, da njen lik taji strašno skrivnost …

Večno zlobni mrtvaki objavljeno: Joker 278
september 2016