Revija Joker - The Hateful Eight

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » The Hateful Eight
The Hateful Eight
...
Besni Dante

Quentin Tarantino je podel pankrt in njegov osmi film je morda najbolj podel doslej. Še bolj kot običajno spomni na otroka v peskovniku, ki si čas krajša s pohabljanjem mravelj. Postavlja pa se vprašanje, ali so široko zevajoče luknje v truplih likov dovolj, da zapolnijo še večje vrzeli na platnu. Od tam vrejo pritlehne različice Tarantinovih dialogov, katerih humor je tokrat dobesedno obešenjaški.
Bilo je nekoč po državljanski vojni. Robustni lovec na glave v poštni kočiji z nase priklenjeno ujetnico potuje v Red Rock, da jo pospremi na vislice. Spotoma pobereta domnevno bodočega šerifa prav tega mesta in nekdanjega črnega častnika severnjakov, prav tako lovca na glave. Pred me­težem se zatečejo v postojanko, kjer na podnebno razjasnitev čaka druga skupina prišlekov. Tam smo priče detektivskemu misteriju, le da v tem primeru ni nedolžnih. Vsak od osmerice nekaj skriva. Kdo je kriv spajdašenja z ujetnico in z njo čaka na svojo priložnost?
Film je v slogu Tarantinovih Steklih psov zvečine posnet v zaprtih prostorih, vendar za razliko od njih vzbuja klavstrofobičnost. Videti je kot na predolge tri ure razpotegnjena sekvenca iz Neslavnih barab, kjer se barabe pod krinko nemš­kih oficirjev igrajo skrivalnice z nacisti. Neskončen mexican standoff. Prav takšni so dialogi – predolgi in z nekoliko premalo domiselne tarantinovske pikrosti. Po zadovoljivih prvih dveh tretjinah proti koncu vsakršna napetost zvodeni in se sprevrže v čezmerno brutalnost. Zdi se, da se režiser ob nezmož­nos­ti, da bi vnovič presenetil, poslužuje vsevprek letečih možga­nov, črev in jajc, katerih edini namen je pretresljivost. 'Črnuh' pa je omenjen skoraj večkrat kot v južnjaško sužnjarskem Djangu.

Rabelj Kurt Russel in Samuel L. Jackson, bad mother­fucker kot še nikdar doslej. Bivši pobijalec konfederacijskih belcev je edini med testosteronskimi razpištoljenci, čigar gobezdavost te drži na robu sedeža.

Zasuki so predvidljivi, česar pa Quentinu ne gre zameriti. Konec koncev ga imamo tudi zato radi. A ves ta cirkus, ki stremi k temu, da bi bil opera, je boleč strel v gledalčev trebuh. Posamezni deli sicer stojijo vsak zase, vendar manjka sinergije med njimi. In vseeno bi bilo, če bi bili namesto osmih trije ali štirje. Toliko je namreč omembe vrednih likov. Ostali so njihove inačice, ki se med sabo razlikujejo kveč­je­mu po dolžini brkov in času, da izkrvavijo. Metež v ustih puš­ča okus po puščavs­kem pesku in celo Morriconejeva izvirna glasba deluje nekam suho. Izdelek je sicer očem privlačen in uvodna zasne­žena pokrajina se dotika Corbuccijeve Velike tišine. Vendar je rav­no tišina tisto, kar pri Hateful Eight na koncu najbolj pogrešamo.
Djangovi škornji so za Podlo osmerico enostavno nekaj številk preveliki. Če je prejšnji film kljub pomanjk­ljivostim spominjal na zlate čase špagetov, je novinec bolj podoben razkuhanim rezancem. 

The Hateful Eight objavljeno: Joker 270
januar 2016