Revija Joker - Dokumentarni poklon spectrumu

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Dokumentarni poklon spectrumu
...
Enaindvajsetega aprila bo TV Slovenija pet pred deveto zvečer zavrtela prav poseben dokumentarec. Imenuje se Tehnika ljudstvu in obravnava vpliv, ki ga je imel legendarni računalnik ZX spectrum v osemdesetih letih na slovensko prizorišče. Sneti ob tej priložnosti zasliši enega njegovih ključnih ustvarjalcev.

Pobudnik dokumentarca in scenarist Tehnike ljudstvu je Jaka Terpinc, njega dni sodelavec Mojega mikra in zgodnje ob­like Jokerja, ko je bil ta še Mikrova priloga. Šaljivec je sicer štartal leta 1992, ko je Sinclairjeva mavrica z več­nim rivalom C64 v Sloveniji že pretežno odstopila prostor PCju in amigi. A s spectrumom je zraslo tako jedro Jokerjevega uredništva kot Jaka, čigar spomini so pos­tali drugačno meso kot naši anali. Jaka, naloadaj! Bomo počakali pet minut. 

Pred davnimi časi, malo po velikem poku, si pisal za Joker. Kakšna je bila tvoja igralska pot, da je prišlo do tega, in kako se spominjaš tistih ranih dni?
Predstavljaj si: hodiš v sedmi razred, bolj kot šola te zanima računalnik, tvoja najljubša literarna zvrst so opisi iger v Mojem mikru. In po tem se ti neskromno zazdi, da bi lahko tudi sam napisal kaj takega. Izbereš igro, ki ni hit sezone, ker tisto je zagotovo že nekdo obdelal, vprežeš družinski pisalni stroj - in gremo. Moj opis arkade Transmuter za spectrum je bil objavljen, pa še čisto spodoben honorar sem dobil. Ta odprtost do nadebudnežev je bila pri Mikru neprecenljiva. Sem se pa tam kasneje osredotočil na grafične in multimedijske aplikacije za šestnajstbitnike. Ko se je ustanavljal Joker, so bile igre pri meni tako že bolj na stranskem tiru, pa še moji opisi so postajali zateženi. Študiral sem novinarstvo in bil poln cinizma ter družbene kritičnosti.
Kako je prišlo do projekta Tehnika ljudstvu in kako je nastajal?
Spremljal sem poplavo dokumentarcev o dogajanju v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, a nihče se ni dotaknil 'moje' teme. Napisal sem scenarij in se povezal s kolegi filmarji. Po nekaj letih neuspelih poskusov na razpisih smo naposled pridobili sredstva TV Slovenije za dokumentarec meseca. Zamislili smo si ga kot niz intervjujev, ki smo jih snemali pet dni po Ljubljani in okolici. Žiga Turk in Matevž Kmet v Tehničnem muzeju rekonstruirata nastajanje prve slovenske pustolovščine Kontrabant ... Jonas Žnidaršič v zeleni stoenki križari po Vrhovcih in razlaga o svojem tihotapskem podvigu ... z mikrašem Cirilom Kraševcem se podamo med razvaline nekdanjega uredništva Mojega mikra ... Primož Jakopin nas spomni na svoj osupljivi urejevalnik besedila INES ... neki Sergej Hvala pa trobezlja o spectrumovi igralski sceni. Posneli smo za okoli osem ur pogovorov, ki sva jih z režiserjem Slobodanom Mak­simovi}em nato sesekljala in sestavila v film. Suhoparne, čeprav pomembne informacije so odstopile mesto sočnim zgodbam. Tako je iz vsega skupaj nastal precej humoren dokumentarec, ki naj bi teknil tudi tistim, ki te scene niso poznali.

Spectruma ali commodorja smo priheftali na družinski TV, kjer so bile barve že naprednost, igre pa nalagali s kaset, ki jih je sukal fotrov radio. No, film takih prigod ne fetišizira, marveč ga zanima širša slika.

Gotovo bi se o tej temi dalo razpredati v neskončnost ...
Da, mnogo je bilo že v načrtu. Poleti sem se odpravil v München na enodnevni izlet z vlakom, kjer naj bi skušal izslediti zgodbe famoznih gastarbajterskih trgovin na Bahnhofstrasse, kamor se je hodilo po robo, in najti kakega prodajalca, ki nas je nekoč oskrboval z računalniki. Jutranji vlak iz Ljubljane v München je po slabem kilometru vožnje zbil nekega gospoda in izlet je šel po zlu. Do naslednje priložnosti pa je vzklilo spoznanje, da je vsebine že itak preveč. Prav tako nismo opravili pogovorov s cariniki o švercanju računalnikov. In nismo vpletli zornega kota C64. Dokumentarec obravnava raču­nal­nike s kulturnega vidika, commodore pa ni napel­jal tovrstnih kultnih zgodb. Sicer se spomnim TV Kviza s Tomažom Terčkom, kjer je bila ena od enig­mats­kih disciplin igranje neke smučarske igre na C64. Prava atrakcija za svoj čas. A nobene od teh oddaj ni v arhivu TV Slovenija. Menda zato, ker so bili to krizni časi in je bilo arhivskih kaset dovolj le za izbrane oddaje informativnega programa. No, nekaj zgodb, ki smo jih izrezali zaradi predpisane dolžine filma, bo na voljo na YouTubu.

Kako nazajgledaš na izgotovljeni doku?
Večina stvari, ki jih iz filma izvemo, so moji osebni spomini ali del kolektivnega spomina generacije, ki sem jih želel slišati iz ust glavnih junakov teh zgodb. Za mojo priljubljeno kaseto iz tistega časa nista zaslužna Jagger in Richards, temveč Turk in Kmet. Nostalgija seveda sodi zraven in pristranskost najbrž tudi. Korektiv je tu opravil režiser, ki pozna duh tega časa, a ni bil okužen z osembitniki.
Kakšna se ti zdi sodobna igralska scena?
Izjemno privlačna in v primerjavi z 'našimi' časi enormna. Včasih si poskusil tako rekoč vse igre, danes je to nepredstavljivo. Res pa je, da sem po spectrumu igralno palico bolj kot ne obesil na klin. Igre so mi postale zanimive zopet po tistem, ko so postale filmične. Ko je prišel Half-Life. A čeprav me najnovejše predstavne možnosti navdušujejo, od ubijalskih kartic do naglavnih VR-prikazovalnikov, je 48-kilobajtna preprostost Sabre Wulfa svojčas pri meni vzbudila enako evforijo, kot bi jo danes kaka kompleksna igra težkokategorne produkcije.

Razneženo ponosni pogled Jake Terpinca, ko si k obrazu prižema ljubljeno mavrico, je značilen za številne nostalgike. A le redki imajo pravo ma­ši­no. Večina občasno naloži emulator in to je to.

Dokumentarni poklon spectrumu objavljeno: Joker 261
april 2015

okvirčki:

Tehnika ljudstvu