|
United Passions
...
Sneti
FIFA – Federation Internationale de Football Association je velikanska organizacija, ki skrbi za nogomet širom oble. Od urjenja najmlajših v Afriki in Aziji do prirejanja največjih tekmovanj, kot je pred kratkim minulo svetovno prvenstvo. Letos FIFA praznuje stoletnico ustanovitve od 21. maja 1904, ko jo je v Parizu (od tod frankofonska kratica) osnovala skupina zagretežev na čelu z novinarjem Robertom Guerinom. Namenili so se urediti krovno telo, ki bi povezovalo državne zveze. Sprva jih je bilo osem, od Francije in Španije do Švedske ter Nizozemske – danes jih je 209, kar je več od Združenih narodov.
FIFA, ki že dolgo domuje v švicarskem Zurichu, ima svojo himno, milijardo na bančnem računu, najbolje prodajano serijo fuzbalskih simulacij in razvpitega predsednika Seppa Blatterja, ki jo zanesljivo vodi skozi viharje. Teh ni malo, saj Fifo pretresajo mnogi korupcijski škandali. Najnovejši se je zgodil na plečih podpredsednikovega sina, čigar podjetje naj bi za drage solde preprodajalo uradne vstopnice za brazilske tekme. Da ne omenjam neokusnosti, kot sta izbor zaostale, človekove pravice kršeče šejkovine Katar kot prizorišča pokala 2022 in potrditev zakona o točenju piva na stadionih za časa mundiala v Braziliji, čeprav to tamkajšnja zakonodaja prepoveduje. Ampak hej, kot smo videli pri olimpijskih igrah v Rusiji – when money talks, bullshit walks. In če kaj, “zna Sepp Blatter najti denar,” kakor se v filmu United Passions priduša nekdanji Fifin prezident Joao Havelange. Da, Havelange, ne kak Maradona ali Pele. Igrani poldokumentarec 'FIFA: združene strasti' se z nemalo govorjenja in posedanja v elitnih prostorih ob cigarah in konjaku ne osredotoča toliko na nogometaše in nogomet kot na funkcionarje ter dogajanje za zaveso. Čeprav vidimo nekaj spretno dodelanih izsekov iz tekem, med njimi tiste leta 1950 na Maracani v Riu, ko je Urugvaj pred dvesto tisoč (!!) stoječimi gledalci porazil Brazilijo, je pozornost na sami organizaciji. Od nastanka prek prirejanja začetnih pokalov in finančnih težav do podpisovanja sponzorskih pogodb, na primer z Adidasom, in svetle sedanjosti. Igralska zasedba je vsekakor privlačna: tretjega predsednika Fife, Julesa Rimeta, upodobi Gerard Depardieu, Havelanga Sam Neill in Blatterja Tim Roth. A čeprav so imena prepoznavna in se obrtniško trudijo, je film čuden in slab. Dasi vsebuje zgodovinske posnetke in nekatera dejstva stojijo, je preteklost na mnogih mestih izmaličena. Angleži so recimo predstavljeni kot oholeži, ki se nočejo pridružiti Fifi, četudi so to v resnici storili že leto po njeni ustanovitvi. Še več, njen drugi šef je bil Anglež, Daniel Burley Woolfall! V filmu ga prikladno ni.
Ampak v redu, prva polovica je zaradi simpatičnega Depardieuja in večje osredotočenosti na športno dogajanje ter čustvovanje še prebavljiva. Drugi del, ki pod žaromet vzame aktualnega direktorja Blatterja, pa je višek cinizma in slabega okusa. Blatter je predstavljen kot polbožanstvo, ki udari po mizi, izbrska denar za nadaljnje delo Fife, uredi slabo stanje iz preteklosti (Havelange!), disciplinira poniglave odposlance držav, češ, odslej bomo delali pošteno in nič drugače, ter uredi prvenstvo v Južni Afriki kot krono nogometnih prizadevanj za to celino. Nekaj omemb korupcijskih afer je, a med kadri nedolžne dece, ki upajoče nažiga fuzbal, izzvenijo kot blatenje Blatterja, ki se junaško trudi, da bi Fifa in s tem nogomet uspela ter ostala. Kajti Fifa je nogomet – in Blatter je Fifa! Če se sprašuješ, komu so te disneyjevske osladnosti namenjene, je odgovor na dlani. Ljubiteljem nogometa ne, neprepričanim tudi ne. Namenjene so samemu Blatterju in Fifi, saj je organizacija prispevala 20 od 24 milijonov evrov proračuna za film. Postavili so si tako spomenik, ki pa je primeren kvečjemu za kak kabelski kanal ponoči, ne za ceno kinovstopnice. |
|
|