Revija Joker - Skyfall

ČLANKI
stranka » članki » slikosuk » Skyfall
Skyfall
...
Sneti

Všečnost Skyfalla bo v marsičem odvisna od tega, kaj od Bonda pričakuješ. V grobem rečeno: bolj kot si pristaš tistih filmov, ko je najboljši agent njenega visočanstva radovoljno vihtel odbite pri­pravice, od ure z laserjem prek raketnega nahrbtnika do nevidnega avta, manj boš od triindvajsetega uradnega filma v seriji odšel zadovoljen. Lepo odpeti Adelin komad gor ali dol. Zato ti svetujem, da ne pri­čakuj, raje sprejemaj. Tako se ti bosta laže razodeli od­­ličnost in nežno prepletanje številnih plasti.

Churhillovska vibracija Londona po drugi svetovni vojni, čeprav z manj ruševin in več olimpijskih štadionov, ni naključje. Tod je domoljubje obravnavano inteligentno.

Skyfall je še bolj kot Casino Royale – in bistveno bolj kot bournovski Kvantum sočutja – retro bondijada, ki se ne zavihti le v šestdeseta na platnu, ko je raztural Dr. No, marveč v petdeseta na straneh Flemingovih knjig. Daniel Craig je tak 007, kot si ga je zamislil izvirni pisatelj: urejen, šarmanten, hladnokrven, odlo­čen, atletski, spreten v tepežu in strelježu, toda krut, ko je treba, in zanašajoč se nase. Je dec na mestu in s tem edino pravo upanje za britansko tajno službo MI6, ki jo napade enigmatični negativec Raoul Silva. Os­karjevec Javier Bardem mu z mešanico klišejev, žlehtnobe in vedno manj prikrite norosti vdihne za bon­dijade neznačilno količino osebnosti. Silva je in ni karikatura, kar je za žanr perfektna kombinacija. Pa vendar ne zasenči niti Bonda, ki je pod režisersko taktirko Sama Mendesa prvič doslej na platnu zares človeški, niti njegove šefice M (Judi Dench), ki je vsaj to­liko v središču tragične pripovedi kot James. Poka­že se tako svetla kot temna plat njene materinskosti – M je kratica za Mother –, s katero ustvarja agente, ki jim je več kot poveljnica.

Craig se staremu vicu o tem, kako se Bondu lasje v pregonih z vozili nikdar ne razmršijo, ogne s tem, da je kratko postrižen. Pravi je za vlogo, ni kaj.

Humorja in lahkotnosti je enako malo kot gedžetov in bab, ki so tokrat krepko odrinjene na stran. Pod žarometi je mati, ne ljubica! Dejansko se film občasno sprevrže v preveč 'navadno' kriminalko, kjer bi lahko glavno vlogo imel kak drug, manj epski vohljač. A ost zgodbe je resna in življenjska. Mendes in scenaristi se resda ne ognejo pregonom, streljanjem in pretepom, pa tudi nelogičnostim in smešnostim, ki jih bondijade gojijo od nekdaj. Toda med akcijske prizore vmešajo obilico prispodobnega obravnavanja Jame­sovega lika. S tem nadaljujejo trilogijski razvoj Bonda kot osebe, ki se je v Casinu Royale začel s seci­ranjem njegove kurbirske narave. 007 se tokrat nam­reč ne prilagaja novemu svetu, polnemu tehnologije, temveč se kibernetskim manipulacijam, bombnemu terorizmu in privatnim mogotcem zoperstavi z rokami, možgani, waltherjem PPK ter radijskim sprejemnikom. Malo skače po svetu, kar botruje ubijalsko posnetima pregonu po istanbulskih strehah in senčnemu boju v Šanghaju, nakar se ustali v Britaniji, koder šofira ikons­ki aston martin DB5, kolovrati po londonski podzemni in sopiha med citatom viktorijanskega pesnika Alfreda, lorda Tennysona, ki opeva domoljubje.
Ne po naključju in ne na ogabno solzavi ameriški na­čin, marveč na angleškega, ki je hkrati evropski. “Čas in usoda nas šibita, toda naša volja je močna, da se trudimo, iščemo, najdemo in se ne vdamo.” Skyfall sko­­­­zi Jamesov lik prizna, da je Britanija izgubila vodil­­ni položaj v svetu, kar so Bondi nenehno krčevito za­nikali. Obenem pa upa, da se bo z močjo volje dvignila iz ruševin, kot se je po drugi svetovni vojni. Rule, Bond. Rule, Britannia. 

Skyfall objavljeno: Joker 232
november 2012