Nesporni favorit
Preden nadaljujem s kon­k­ret­nimi tehnikalijami, je čas, da zapišem pomembno be­sedo v svetu risalnih gizm­ov: Wacom. Japonsko podjetje je vrsto let vodilno na tem področju in je postalo in­dustrijski standard ter so­pomenka za grafične tab­li­ce. Jedro njihovega uspeha se skriva v patentirani teh­no­logiji, s katero električno napajanje potrebuje le tablica (po USB-priključku ali ba­terijah za modrozobi model), v pisalu pa ždi zgolj pa­sivno vezje tuljave in kondenzatorja. Plošča odda elektromagnetni signal, ki z indukcijo aktivira pisalo in nato sprejme vrnjeno valovanje. V tega vezje digitalno zapiše še podatke o moči pritiska, stisnjenih gumbih in ostalih naprednostih. Skupaj z vodorav­nim in navpičnim položajem v ločljivosti od 1000 pa do 5000 točk na palec se informacije pošljejo gonilniku v računalu, kar se

Takole je v OpenCanvasu skenirano črtno risbo z Volitom pobarvala Iva (aegle.deviantart.com).

zgodi do dvestokrat na sekundo. Pri konkurenci gre večinoma za tablice, ki samo sprejemajo signal, za kar mora biti pisalo obteženo z baterijami. Občutek je tako manj naraven in če se imate radi, pozabite na levaške pro­iz­vajalce, ki vam hočejo za 50 evrov prodali napravo, s katero si boste narisali le gube na čelu. Morda se poveličevanje Wacoma sliši kot marketinško natolcevanje, vendar tako govorijo večletne izkušnje in pogovor s katerimkoli od kolegov iz oblikovalske branže (glej okvir).
Najbolj priljubljeni seriji wacomov sta graphire ter intuos. Med dostopnejše spadata še najcenejši volito in pravkar razkriti model bamboo, splovljen ob Vistini vse­prisotni podpori zapisovanju s penkali. Bambusnika pri nas še ni (v nalinijski štacuni velja 100 EUR za edino velikost A6 wide), volito pa naj bo izhod v si­li, če res ne moreš odšteti več kot 60 EUR. Na drugi strani cenovnega razpona najdemo nedosegljive cintiquje, ki so kar združek podlage in LCD-monitorja, tako da rezultat karafek s pisalom vidimo direktno. S ce­no 3000 bruseljčanov in več naj si jih privošči, kdor si more. Podobna stvar so tablet PCji, ki niso le dotikabilni monitorji za priklop na hišni mlin­ček, temveč prenosniki s to­vrs­tno fun­kcionalnostjo. O njih beri v ok­­virčku.

l Gonilnikov vmesnik ni najbolj estetski, a rabi svojemu namenu. Intuo­sov še malce bolj kot graphirjev.

Ostaneta favorita. Cenejši grap­hi­re je trenutno v četrti inkarna­ci­ji in prinaša osnovne na­p­re­d­no­sti: zaznavanje 512 nivojev pri­tiska, programabilna gumba (desni klik in dvoklik, čeravno sam zadnjega takoj zamenjam za bližnjico ctrl + Z – undo, s katerim hitro popravljam neuspele linije) ter radirko na drugem koncu pisala, ki prav tako zaznava moč. Slednje se sli­ši uau, a je povsem nepraktično, saj je bližnjica za brisalo na tipkovnici trikrat hitrejša od obračanja pi­sala. Stekleno površino tablice je moč dvigniti in podnjo vstaviti sliko za očrtanje, vendar še nisem naletel na projekt, pri katerem bi to možnost izkoristil. Če že, pod po­krov vržeš kako lastno umetnino in videz prirediš svojemu okusu. Na tablici sta še gumba in vrtljiv valj, s katerim ob brskanju po Oknih na­domestimo odsotnost miškinega ko­leščka. Uporaba posebnega Wa­comovega mišaka, ki tako kot pi­sa­la deluje povsem brez baterij, je možna, vendar je gizmo treba dokupiti. Na strani www.wacom-shop.net stane 37 EUR.
Dražja serija intuos obsega vse našteto, pri čemer dvigne ločjivost graphirja z 2000 na 5000 dpi in podvoji število stopenj pritiska. Oblikovno so zadnji modeli tretje generacije še privlačnejši in si z vsem ponosom zaslužijo prostor na mizi. Ob strani aktivnega področja imajo štiri programabilne tipke, zlasti nujne pri velikostih A4 in več, ki so tako ogromne, da tipkovnice za mlatenje po ctrl-alt-del, eem, shift ni mogoče imeti v praktični bli­ži­­ni. Intuos se odlikuje z zaznavanjem nagiba pisala, za ka­terega bi marsikdo prodal ledvico. V programu, kot je Painter, je razlika občutna takoj, pri Photoshopu pa moramo tilt posebej vklopiti ali naložiti ustrezno prednastavljene čopiče. Stvar je nuja za zafrkavanje s ka­li­grafijo, medtem ko je pri retuširanju ali barvanju opcijska. Druga naprednost je uporaba različno oblikovanih pisal, s tem, da miš (tokrat petgumbno) dobimo v paketu. Flomaster, ki lahko pušča barvo, airbrush in ostali dizajni so zopet dokupljivi, vendar osnovni intuosov stylus tako odlično sede v roko, da o njih še dolgo ne razmišljaš. Nasploh je grip pen, kot se imenuje, daleč pred malenkost grap­hirjevim ce­nej­šim pisalom. Miši se po drugi strani drži dvomljiv slo­ves in je večina ne uporablja.

Za fotošopiranje tablica ponavadi ostane kar na mestu podloge za miško, vendar jo je za resno ri­sanje najbolje postaviti centrirano pred monitor.

Izbira je odvisna predvsem od globine denarnice. Čez graphire še nisem slišal pritožbe in se je v Photoshopu odrezala enako dobro kot dražji bratec. Po drugi st­ra­ni tisti, ki zberejo denarce za intuos, tega opisujejo še bolj navdušeno. Trenutni mo­deli so na voljo tako v raz­mer­ju 2 : 3 kot 16 : 10, zato velja ob posedo­va­nju širokozaslonskega LCDja dva­k­rat pre­mis­liti, če ni bolje od gra­phira4 A5 (oznaka XL) za ma­­lenkost višjo ceno vzeti intuos3 A6 wide. Pri graphiru pazite še na to, da ne kupite modela stu­­dio, saj je dražji le zavoljo pri­­dodanega programa Photoshop Elem­ents.