Odkar smo nazadnje preverili stanje spletnih brskalnikov, sta minili dobri dve leti. Tedaj smo bili veseli, da je Microsoft ponudil Sedmico, se čudili ča­rom in lepotam drugega Firefoxa in gle­dali tehnično nabitost Opere 9. Niti pod razno pa si nismo predstavljali, da se bodo deleži teh programov, ki jih uporablja vsakdo v spletu, tako spremenili. Niti tega, da bomo dobili nove igralce, ki bodo uveljavljenim močno pomešali štrene. Hja, nova generacija spleta pač potrebuje brskalnike nove generacije!
Verjetno najpomembnejša pridobitev v teh dveh letih je vseprisotnost spletnih aplikacij. O njih smo že pisali v Jokerju 179 in prišli do zaključka, da sicer ne bodo nadomestile programja, ki je nameščeno v raču­nal­nik, a da to niti ni njihov namen. So pa postale omembe vreden nucnik v vsakdanjem omreženem živ­ljenju. Spisane so z uporabo najrazličnejših tehnologij, skupno pa jim je ravno to, da tečejo v brskalniku. To pomeni, da mora ta omenjene tehnologije podpirati, zato je njegov nadaljnji razvoj smiseln in potreben. Še več: ker smo se navadili do tovrstnih aplikacij dostopati od vsepovsod, je vospredje konč­no prišla standardizacija namesto pokoravanja muham enega ali drugega brskalnika. S tem smo pridobili tako uporabniki, ki nismo več vezani na natanko določen program, kot razvijalci, ki lahko končno pišejo kodo brez strahu, da bi nekje delovala, drugje ne. Načeloma ...