Revija Joker - Beseda da besedo

ČLANKI
stranka » članki » programje » Beseda da besedo
...
Računalnik je blazno priročno orodje, vendar ne zgolj za raziskovanje rud, izgubljanje časa in zabijanje žebljovja, marveč tudi za tako vsakdanja opravila, kot je prevajanje. Sneti vrže zeleno mreno na to ne tako samo po sebi umevno početje.

Naša preljuba kokošja državica ima na grbi kar nekaj težav, od tistih bolj domišljijskih na državni ravni do onih, ki se nas, ako smo nanje pozorni, neposredno dotikajo vsak dan, vendar jih prenašamo bolj ali manj vdano. Odvisno od tega, kako občutljivi smo nanje. Ena takih je, da pri nas skorajda vsak misli, da lahko počne vse. Tako imamo samostojne podjetnike z obrtjo polaganja ploščic, ki mislijo, da so tiste za kopalnico istotako dobre za tlakovanje poti okrog hiše, nakar debelo gledajo, ko stranka januarja prileti in jih želi namahati s sekiro, ker so vse popokale; avtomehanike, ki so prej prodajali otroške vozičke, nakar so zavohali dobiček in se prilagodili trgu po principu 'eh, štiri kolesa imajo oboji'; in prevajalce, ki ne le, da nimajo vsaj delno ustrezne izobrazbe, takisto jih za jezik, ki trpi pod njihovim bičem, ne bi moglo manj trgati po udih. Nakar moramo brati neumno podnaslovljene filme tako na televiziji kot v kinu, se spopadati z latovščino v prevodih priročnikov za različne naprave, čitati iz angleščine prirejene revije, ki sta jim vejica in zanikanje z rodilnikom španska vas, ter koncu trpeti Tantalove muke ob novoreku, ki v obliki raznih zgoščenk, lulčkov, razpočnic, igralnih blazin in podobnih neslanih prisiljenosti reže v tkivo jezika (če je nekdo strokovnjak, to še ne pomeni, da ima pravo količino domišljije za take podvige).
In jezik vse to boli. Tako tistega v ustih, ko morajo slednja previdno oblikovati zapisane besede, da si ne polomijo črevesja ali sama sebi ne zadajo smrtnih ran ob kolovratenju po mehkem nebu, kot onega vseobsegajočega, v katerem se sporazumevamo. Jezik je resda živa stvar, ki se skozi ljudsko in izvedensko voljo nenehno spreminja (in prav je tako), vendar to ne pomeni, da ga lahko po mili volji obdelujemo na vseh netezalnicah, ki si jih moremo izmisliti. Stanje je dandanes dobesedno katastrofalno, kar je zelo preprosto ugotoviti: če recimo pogledamo odstotek imen podjetij, ki se odpirajo širom dežele, jih je slovenskih manj kot desetina. Vem, da večina tega sploh opazi ne, sploh mladine, ki ji je frajerska angleščina itak zakon do te mere, da bi slovenščino pospravila v zaprašeni predal zgodovine. Čeravno ima o prvi ravno toliko pojma, da lahko v njej vpraša za pot, se zmeni za seks in pove, da nekaj sux/rox. Aj roks, stari, mobiča u karu forgotnu doga voku na kof šu, gedit? Plazma, ne. Zadnjič me je skoraj zlomilo, ko sem zapazil, da si je neka frklja pri koncu osnovne šole na kavbojke uporniško zapisala 'KISS MY ESS!' Prav tako se vedno znova krohotam, ko opazujem osebe na Mnenjalniku, ki prvo polovico svojega modrovanja zapišejo v SlovenščiniŞ, drugo pa v angleščini, ki ne razlikuje med 'loser' in 'looser' ter 'it's' in 'its'. Ure zabave, vam rečem.
Toda to seveda ni vredno samomora iz zaseke; navsezadnje gre za ljudi, ki so še daleč celo od tistega tigrovega skoka, ko misliš, da jezik obvladaš, nakar te čaka tisti zadnji veliki napor, ko je treba premagati prepad med navideznim in pravim znanjem (od tu prispodoba). Bolj zaskrbljujoče je
stanje iz tujih virov prevedene in prirejene slovenščine, ki dostikrat šepa na obe taci, pa še na medenico in hrbtenico povrhu. Kakemu Kanalu A, ki je glede prevodov redno tarča zgražanja in posmeha celo nestrokovne javnosti, recimo še ne gre taka zamera, glede na to, da novači kadre iz brucovske populacije na Filozofski fakulteti, nacionalko pa je lahko mnogokrat sram. A ker sem po naravi svetlogled, želim verjeti, da je za omenjene težave med drugimi dejavniki (mizerne plače, zahtevana hitrost dela, nezainteresiranost...?) krivo tudi to, da si ljudje, ki se lotevajo prevajanja, ne pomagajo s sodobnimi orodji. Da torej še vedno ob brljavi lučki betežno sedijo za razpraskano hrastovo mizo, skozi monokle zrejo v špehate slovarje in si učeno zapisujejo pripombe na robove porumenelih listov, zraven pak udrihajo po pisalnem stroju inu kličejo mati, naj jim ratluka prineso. Kakorkoli cankarjevska in zastarela naj se ta prispodoba že zdi, pripravljen sem staviti najbolj nabrekli del telesa, da se najde marsikak prevajalec, ki najsodobnejše orodje na tem področju, torej računalnik, uporablja le kot tipkalo, medtem ko se ne zmeni za ostale vidike silicijevega kolega, ki bi mu precej olajšali delo. Da ne omenjam tega, da bi njega samega opremili z novim znanjem ter ga naredili za boljšega prevajalca, prijaznejšega materinščini. Istotako je hec v srednjih šolah in na faksu, kjer se pri pouku tujih jezikov in na vajah praktično ne zmenijo za elektronsko prevajanje, ki bi pravzaprav moralo biti del učnih načrtov (natolcevanje o e-Sloveniji bi do izraza moglo priti denimo prav tu, ampak najbrž bo prej pomrznil pekel, preden se bo v okostenelih možgančkih odgovornih kaj premaknilo). Zato si štejem že kot državljansko dolžnost, da se dotaknem dotičnega področja in izpregovorim nekaj besedi o tem, kako more računalo za nekaj stopenj olajšati praktično kakršnokoli prevajalskodelo.

Beseda da besedo objavljeno: Joker 99
2001