Revija Joker - Presedlal na maca in zaživel

ČLANKI
stranka » članki » programje » Presedlal na maca in zaživel

Prvi vtisi

O otipljivi lepoti macov izveš v članku o Applovi stroj­ni opremi. Predanost dizajnu se od tam širi v vsako piko dogajanja na ekranu. Takoj po zagonu računala te namesto do­sovske grafike pričaka v polni loč­lji­vosti iz­ri­sano jabolko. Ob razdevičenju te Mac OS X pobara po jeziku (le dobrih ducat najpomembnejših, slovenščine ni), pri čemer lahko iz­bi­ro kadarkoli spremeniš, saj za razliko od Oken vsebuje vse lo­ka­lizacije. Sledi ustvarja­nje začetnega profila, skozi ka­­­te­rega že ob­ču­duješ vizualni stil Aqua. Tu ne gre za preob­leko v zadnji minuti, saj gumbi v obliki vodnih kap­ljic izhajajo že iz prvega OSa X (o verzijah pre­beri okvirček). Vmes so videz nekajkrat po­­so­do­bi­li, da odraža trende industrijskega ob­likovanja, reci­mo brušeno kovino ali zdaj spo­lirano odsevnost imaca.
Po opravljenih formalnostih se znajdeš pred Leopardovim zvezdnatim nebom. Skozi za­četno raziskovanje ti kmalu postane jasno, da boš moral pozabiti na stare, oknaške navade. A ko se s tem sprijazniš in zaobjameš logiko novih orodij, se zopet počutiš kot doma. Mnogi bolj kot kdajkoli. Odveč so skrbi, da v Winsih posnet jpg, doc, txt, mp3 ali wtf ne bo delaloval na macu. Seveda bo. Šumniki so, desni klik takisto, edino, kar ne deluje, so programi .exe, prevedeni za Windows. Kar pa ne pomeni, da za mnoge ne obstajajo macovske verzije.

Spaces so odlično orodje za urejanje namizja, saj lahko razporediš programe med več njih. Koliko jih bo, določiš sam; lahko jih je tja do šestnajst. Važno je, da se odnavadiš pomanjševati okna, saj ti ta poplavijo Dock. Aja, pognana Okna na sliki niso zvijača. Zgoraj desno imam čez ves ekran virtualizirano pognane XPje, spodaj pa s Safarijem in servisom logmein.com nadziram mašino v pisarni.

Razlike so tako kozmetične kot funkcionalne. Na­mes­to menija Start in upravljalne vrstice se na spodnjem robu namizja sveti bolj praktičen Dock, vrstica za lansiranje prog­ramov. Na dosegu klika nudi najpo­gos­tejše programe po tvoji izbiri, skupaj z ostalimi pognanimi. Za menjavanje med njimi je zelo praktičen Expose, ki za boljši pregled razporedi odprta okna enega poleg dru­gega. In seveda je tu command-tab (kaj je command, najdeš v okvirčku). Finder, ustrez­nica Raziskovalca, je z Leopardom dobil adut, ki kon­kurenta pusti daleč za sabo. Imenuje se Quick Look in je, kot mnoge genialne ideje, zelo preprost. S pritis­kom na preslednico je moč vsebino izbrane dato­teke nemudoma uzreti v polni velikosti. Nobenega odpiranja Readerja, Worda, PowerPointa, QuickTima, Itunes in Photoshopa. Če bi rad v trenutku videl, kaj vsebuje neka datoteka, je to mana z neba. Sistem je razširljiv, tako da lahko s sp­le­ta potegneš pregledo­valnik vsebine zipov, ime­ni­kov, izvorne kode in osta­lih končnic, za katere so nav­dušeni uporabniki spisali vti­čnike. Ne bom niti pos­kusil ugibati, koliko časa sem prihranil na račun tega preprostega nujnika. Pozna se sicer, da je to prva izvedenka, saj tu in tam naletiš na kak oster rob. A ideja toliko obeta, da gre z navdušenjem pričakovati razvoj.

Mac je naprednemu uporabniku prijazen računalnik. Poganjati zna veliko odprtokodnih aplikacij (Leopard je registriran Unix po standardu POSIX), programerji lahko izkoriščamo polno 64-bitno arhitekturo, sistem ima privzeto nameščeno javo in python, programe je moč kontrolirati z enostavnim je­zi­kom AppleScript in za dober vtis so tu še računanje v Spotlightu, kalkulator z ukazi za koderje ter izrisovalnik tako 2D kot 3D funkcij.

Seveda med spoznavanjem Mac OSa naletiš na ma­lenkosti, ki ti precej časa ne dajo miru. Enter ne od­p­re izbranega fajla (stegovati se moraš za command-o), delete ga ne izbriše (command-delete), home in end skačeta na začetek in konec dokumenta namesto vrstice (command-levo / desno). Vsebine mape ni mo­­goče osvežiti, saj naj tega na macu ne bi potreboval. Za lokalni disk to res velja, a če hočeš spremljati vir iz omrežja, je to nerodno. Sprva je moteče, da moraš zunanje enote najprvo izklopiti v sistemu, nato jih šele lahko izpuliš. Se navadiš, a mi je bila bolj všeč okenska apatija. Še eno veliko neumnost ima sistem. Če kopiraš mapo, ki na cilju že obstaja, se vsebina obeh ne združi, ampak ostane le nova. Seveda sem to odkril zgrda in tedaj sem bil jako vesel, da sem vklopil arhivator Time Machine. Ta ti na zunanji disk vsako uro us­t­varja varnostne kopije in jih nato združuje v dnev­ne slike ter končno tedenske, dokler imaš prostor. Ko ga nimaš več, pa se začne čudno obnašati.

Skratka, tudi Mac OS X je kos softvera, tako kot vsi drugi. Splovitveni hrošči in sprotno krpanje prek spleta so del vsa­kdanjika in Apple ne more biti imun na tegobe pro­g­ramiranja vedno bolj zapletenih aplikacij. Jim pa vsekakor pomaga dobro zasnovana podlaga.

Takle je Quick Look v akciji. Slika ga ne odseva v popolnosti, saj je naj­po­membnejša hitrost. S Finderjem iščeš po disku, vidiš neko datoteko, jo izbereš, pritisneš preslednico in čakaš ... popolnoma nič! Predogled, ki prvi vtis daje že v ikonski obliki, se koj poveča na polno velikost. Le filmi zahtevajo par sekund.

Presedlal na maca in zaživel objavljeno: Joker 175
februar 2008


sorodni članki