Revija Joker - Življenje je kocka

ČLANKI
stranka » članki » konzolec - tematski članki » Življenje je kocka
...
Sneti ima rad luštne, majhne, a strupene reči. Nič čudnega, da si na polico ob televizorju z veseljem postavi vijoličen Nintendov gamecube.

Dasiravno je nova splošno sprejeta sopomenka za igralno konzolo v nekaterih deželah playstation, se stara ne da. Nintendo. Vprašaš mamico z ulice, kaj igra njen sinček. 'Ma ne vem, z nintendom.' Vprašaš očka, kaj kani kupiti hčerkici za osmi rojstni dan. 'Po moje nintendo.' Ja, mnogim, ki jim nažiganje špilov ni vsakdanjik, izraz nintendo pomeni vsako škatlico za igranje, ki jo postaviš ob televizor ali jo nosiš okoli. Boljši dokaz za to, da je ime legendarno, težko najdeš.
Je pa obenem tudi malce okrušeno. Stara slava iz časov SNESa sredi devetdesetih je sicer ostala, a o monopolu in vsesplošni prisotnosti iz tistega obdobja lahko firma danes le sanja. Pravzaprav so po nintendu 64, nasledniku SNESa, ki je uspel v Ameriki, a propadel na Japonskem in doživel mešan uspeh v Evropi (položaj, v katerega morebiti počasi vstopa xbox), nekateri dvomili, da se bo veliki N spustil v nov boj na področju sobnih konzol. Navsezadnje se mu (še) ne bi bilo treba, saj med ročnimi konzolicami z game boyjem in game boyjem advance nima dobesedno nobene konkurence. Kot ledvička v lahnem zosku. Ampak šlo je za marsikaj, med drugim ponos. Nintendo je staro japonsko podjetje, za kakršna je dotični dostikrat vsaj tako pomemben kot dobiček. Da bi Sony s černo ogabnostjo, playstation 2 imenovano, povsem prevzel trg, ki ga je z NESom prav Nintendo izvlekel iz krize v drugi polovici osemdesetih? In da bi se tod pričel neovirano potikati zahodnjaški prišlek Microsoft s svojim zelenim zmenetom? Ha! Predsednik matičnega Nintenda of Japan, Hiroši Jamauči, med brati znan kot 'stari samuraj', je na smenju Space World 2000 z napovedjo nove sobne konzole, tedaj imenovane dolphin, zdaj gamecube, ročno izvlekel katano in vakizaši ter planil na bojno polje, ki postaja vedno zahtevnejše in nepredvidljivejše. Kako se bo dirka iztekla, kljub trenutnim prodajnim kazalcem, ki PS2 napovedujejo prvo mesto, ne ve nihče. Ali nezgrešljivo je, da se Nintendo v vojno ni spustil brez izdelanega načrta.
Novo geslo, ki povzema srž konzole Nintendove naslednje generacije, se glasi: 'Life's a game'. Življenje je igra. V domiselnem motu, ki ga bomo srečevali na oglasih, ko bo tretjega maja kockica dosegla Evropo in sredi taistega meseca Slovenijo, se skriva več, kot človek oceni na ošvrk očesa. Prvič, besede pričajo, da je gamecube v prvi, drugi in pešnajsti vrsti naprava za igre, to pa za Nintendo pomeni drastično drugačno prodajno strategijo kot pri Sonyju in Microsoftu. Tako PS2 kot xboxu so namenili vlogo domače zabavniške naprave naslednje generacije in kosa opreme, ki bi s sposobnostjo sukanja iger ter vrtinčkanja glasbenih ter filmskih ploščkov zavzel osrednje mesto v dnevni sobi. Kocka nima takih načrtov. Čeprav je Panasonic zakupil licenco in izdelal tako imenovani gamecube Q, kocko posebne zunanjosti, ki zmore predvajati filme z običajnih devedejev, bo ta naprodaj samo v Aziji in je draga kot žafran. Običajni GC, ki ga bodo prodajali na tej in oni strani Luže, je priprava, namenjena zgolj poganjanju špilov. Zaradi neobičajnega pogona (o tem pozneje) ni mogoče z njo poslušati niti glasbenih CDjev. Igre, igre in še enkrat igre, in Nintendo upa, da bo s takim namenskim strojčkom prepričal kupce, da kot tradicionalni špilavni specialist najbolje ve, kako se stvari streže.
In pravzaprav mu v tej smeri sploh ne gre oporekati. Zakaj, drugič, 'Life's a Game' pomeni igričarsko zabavo. Dejstvo je, da industrija vse bolj polzi v smer nesimpatičnih, nebarvitih naslovov s (pre)resno tematiko ter filmskimi pristopi. To velja tako za PS2 in xbox kot za PC. Gamecube se nad tem sicer ne zmrduje, vendar Nintendo obenem - oziroma nemara kar predvsem - meri na del trga, ki ga tekmeca zapostavljata v želji, da bi ugajala starejšim najstnikom, običajno vzvišenim nad 'otročjimi' zadevščinami. Veliko špilov za gamecube je in bo pisanih, simpatičnih, v osnovi nezapletenih, toda užitkarskih za igranje. Tako nameravajo ugajati mlajšemu občestvu oziroma njihovim staršem, ki imajo v žepu debele denarnice (običajni igričar ima sicer voljo in željo, a ne šumečih bankovcev) in hkrati tistim, ki cenijo odlično oblikovanje. Razgledani igričarji vedo, da so mnogoteri naslovi na Nintendovih konzolah sicer neodraslega videza, da pa so obenem dizajnirani in domišljeni do zadnje podrobnosti. To velja zlasti za mojstrovine Šigera Mijamota, očeta Maria in Zelde, Nintendovega zastavonošnega avtorja, ki sodi med prve tri obraze na tem področju. Gamecuba se zategadelj že od splovitve drži sloves otroške konzole, o čemer Nintendovci včasih sicer malce pojamrajo - vendar je hkrati prav to barka, ki jih nosi po razburkanih valovih krutega igričarskega trga. Kar dobrovedo.

Življenje je kocka objavljeno: Joker 105
april 2002