Ni kaj, Sony ima vizijo. Leta 2004, ko je bil zdaj cvetoči trg za priložnostne igralce omejen na Bejeweled (in šefa) nabija­joče pisarniške tetice, wii pa je pomenil cviljenje vzhičenih najstnic, so Japon­­ci tehnološko nepodkovanim masam ponudili mož­nost preprostega sodelovanja v e-zabavi. Njihov londons­ki studio je izdelal Singstar, karaoke za playstation 2, ki so se prijele tako na žurih hardcore gejmerjev kot na družinskih srečanjih. Naslednje leto pa so udarili še z Buzzom - glasnim, raznobarvnim, v muziko us­me­rjenim kvizom, ki je takisto imel lasten kontroler, imitacijo kviznega glasovalnika s prijazno velikim rde­čim gumbom in štirimi manjšimi stiskabilnimi pravo­kotnički. Napake gor ali dol, oboje se je prodalo v ep­­skih količinah. Šele nato je prišel Nintendo in v luk­njo, ki jo je v mnogočem naredil Sony, zapičil belega osvajalčka.
Noben čudež ni, da je Buzz dobil deset nadaljevanj, Singstar pa še več. Toliko, da niso več nepoš­ko­do­vane nobene najstniške glasilke. (Hjah, človek mutira, nakar se mora visokofrekvenčno dreti na nak­lju­čen boy band ... Au.) In še manj hecno je, da sta obe zadevi skočili na PS3. Singstar pred pol leta - glej Joker 174, Buzz pak ravnokarši.