|
ČLANKI
![]() ...
Ker jabolko ne pade daleč od Yoshijeve danke, naduspešnemu NES miniju izpred leta zdaj sledi pomanjšana replika malo manj stare konzole super nintendo z nostalgičnim faktorjem krat zvintilijon. Snes-ti na
rovaš četrt stoletja starih, pikslastih igric zanemari najmogočnejše novitete – in se ima vsaj enako dobro!
Če si bil v devetdesetih zagret konzolni igralec in količkaj v stiku z novostmi, si si kratkomalo moral lastiti enega od dveh tedaj najprodornejših šestnajstbitnih sistemov. Eden je bil Segin mega drive, ki je dospel prvi in razturil z mladostno energijo, brzopetim Sonicom in izzivalnimi oglasi. Ti so mašinco neposredno in čisto po ameriško brez dlake na jeziku primerjali z glavnim tekmecem, super nintendo entertainment systemom. Med drugim s poniglavim geslom "Genesis does what Nintendon't." (Genesis je ameriški naziv za mega drive.) A na drugi strani je kul, da je priloženih dvoje slednjih, saj je tako instantno dostopen multiplayer (naslovov za tri ali štiri ljudeke itak ni), in da je občutek pri njuni rabi prvinski. Emulacija iger pa je na zelo visoki ravni, vključno s kvazi-3D 'modusom sedem' in učinki, ki jih producira dodatni čip superFX. Biti moraš res zagnan retrofrik, da opaziš drobne razlike. Četudi SNES ni pravi in vanj ne vtikaš modulov, saj je reža lažna, je izkustvo docela prepričljivo. Will you ever reach the Super Nintendo? Zanimivo je, da je super NES še najmanjši odtis pustil pri evropskih gamerjih, katerim naj bi bil pisan na kožo. Mega drive je bil na stari celini količinski zmagovalec in marsikateri dober špil za super nintendo tod sploh ni izšel. Oziroma je tekel petino počasneje kot ameriške in japonske verzije; to je razvpiti razkol med '60 Hz NTSC' in '50 Hz PAL'. A četudi Nintendo v Evropi tedaj ni bil močan, je s super NESom sooblikoval mladost marsikakšnega Angleža, Nemca, Španca ter, ja, Slovenca. Tudi slednji so zato že v prednaročilu razgrabili 'klasični' SNES, da bi se vrnili v mladost. Nato so doma takoj vključili časovni strojček, ki za uživanje v odličnih špilih niti ne terja izklopa zdrave pameti in nadevanja rožnatih očal. V tem je SNES mini drugačen od prehodnika. NES je bil sredi osemdesetih pionirska mašina, ki je z zabičano kvaliteto oživila ameriški trg z videoigrami, propadlega zavoljo stihijskega štepanja zanikrnih igric. Z videoigrami in Mariem je otroštvo prežela milijonom, zato je bila njena novodobna miniaturna izvedenka tak hit. Nekaj vanj zapečenih špilov je večnih klasik, na primer Super Mario 3. Toda da si užival v marsikateri od drugih, si moral dodobra hlepeti po naftalinu in fosilih oziroma biti orenk retronavdušenec. Šestnajstbitna doba je bistveno naprednejša tako zaradi močnejšega hardvera kot bolj izkušenih izdelovalcev. SNESove, mega drivove in amigine igre so opazno manj primitivne od NESovih, spectrumovih in tistih s commodora 64, ki so nekako primerljive. Menim, da se zlata doba igralstva, ki še traja, ni začela s playstationom, temveč s super NESom! (No, in mega drivom, da od kakega njegovega pristaša ne doživim krvavega po-Sega.)
Enaindvajsetero špilov, ki jih vsebuje snesič, je iskrena priča te trditve. Nintendo in drugi razvijalci, ki so sistem dobili v šape, so se lotili novih, izboljšanih izkušenj. Med vdelankami najdemo dosti nadaljevanj, ki so fino nadgradila udarne prvence. Metroid, ki je NESovce pretresel s tedi nezaslišano odprtim svetom, je dobil worthy sequel v Super Metroidu, ki je prinesel bistveno boljšo grafiko, zemljevid, manj vračanja, shranjevanje položaja in elegantnejšo, še širnejšo vesoljsko dimenzijo. Super Mario World je bil zaradi nebroja tajn in medsebojno povezanih stopenj svet v pravem pomenu besede. Final Fantasy III, kar je v bistvu FF6, je z resno zgodbo in sistemom služb uveljavil kot najbolj ambiciozen med dvorazsežnimi FFji. Link to the Past pa je z vzporednima svetovoma in temu ustrezno kompleksnimi puzlami zakoličil model, po katerem so se ravnale malodane vse naslednje Zelde. Toda daleč od tega, da bi bil SNES brez izvirnih kreacij. Primeri teh sta dirkačini F-Zero in Super Mario Kart, samosvoja ZF-erpegejka EarthBound, trirazsežna vesoljska streljanka z živalskimi liki Star Fox, večigralsko podprti jrpg Secret of Mana … Del navdušenja sicer pripisujem lastni nostalgiji, kajti s posnetkom SNESovega pada vnovič pognati špile, ki sem jih nekoč drago kupoval na modulih in jih memoarsko hranil v vitrini, štejem za imeniten privilegij. A dejstvo je, da so številni naslovi impresivni tudi brez čustvene in historične povezave. Le toleranco glede starinske grafike je treba imeti, toda ker nas dandanes pikslarija obliva od povsod, to znabiti ni problem. Vsebujejo zgodbe in prepričljive odprte svetove, rišejo podrobno 2D- in tudi že zadovoljivo 3D-grafiko, terjajo natančnost, a niso tako brutalni kot tisti iz osemdesetih … Redkokatera sodobna ploščada zmore tak domet in eleganco kot Yoshi's Island, dimenzijska dvojnost Linkove odprave osramoti nebroj novejših akcijskih pustolovščin, odlična Super Castlevania IV pa je s svojimi neoznačenimi stranpotmi in morilskimi šefi rabila kot neposreden navdih za Dark Souls. Igranje SNESa mini me spomni na poslušanje starega, 'klasičnega' rocka. Starejši z njim odplavajo v lepe spomine, toda zvoki se priljubijo marsikateremu mladcu, razočaranemu nad brezdušno spoliranostjo modernosti, ki ji vlada biznis. Izdelek za evrskega stotaka je tako nadmočno gamersko darilo za vse generacije in nekakšen most med njimi. Če bi rad igram naklonjeno žlahto letos za praznike izvirno presenetil, pod smrekico položi miniaturizirani super nintendo. Če odziv ne bo pozitiven takoj, bo čez nekaj ur testisiranja skoraj gotovo. Ali pa obdari sebe in se v zagmašnem šlafroku ter udobnih papučah podaj v stare dimenzije, na katerih stojijo današnje. Če boš napravo seveda dobil, kajti razprodanost je bila nemudoma silna in je bržkone še.
|
sorodni članki
|
|