Nikdar ne podcenjuj moči temne strani in sile nostalgije. Želja po vrnitvi v enostavnejše, lepše čase, ko nismo imeli skrbi ter kreditov in je bila prihodnost nekartirana cesta, gori v stotisočih. V HD-grafiko odete in drugače modernizirane izpeljanke starih iger se prodajajo dobro, za med pa gredo tudi replike sistemov včerajšnjika. Teh ne manjka, od ZX spectruma vege v obliki joypada s štirimi ne-radirkami (ne-zaslišano!), ki zdaj čaka na ročno izpeljanko, do raznoraznih konzol, v katere so stare firme ali novi licenčni najemniki zapekli na ducate starodavnih igric. Na ta način smo obujeno ugledali Segina mega drive in master system. Zdaj je h koritu pristopil Nintendo, ki že itak kuje novce s prodajo minulih uspešnic v Virtualni konzoli za wii, wii U in 3DS. Manijo po vrnitvi v preteklost so izkoristili s pomanjšano, enonamensko inačico svoje zastavonošne konzole osemdesetih: NESa.

Največ pogledov pravzaprav ne privleče konzolica, temveč za dlan velika replika izvirnega joypada. Ne le, da je presenetljivo udobna, ob igranju ustvari prav posebno, neprekosljivo prvinsko vzdušje.

Čarobna šatulja
Človek bi pričakoval škatlo epskih razsežnosti po zgledu izvirnika, toda kjotski oblikovalci so ubrali nasprotno smer. Medtem ko originalni nintendo entertainment system meri 25 x 20 centimetrov, novinec upraviči 'mini' v nazivu, saj ga je skupaj pol manj. Velik je toliko kot nekaj škatlic za cedeje, zlo­že­nih ena na drugo, in temu ustrezno peresno lahek. Zategadelj je neslišen in se le malo greje. Tej priročnosti je ustrezno delovanje, saj ni treba drugega, kot da priključiš priložena kabel HDMI ter joypad in poskrbiš za napajanje potom kabla micro USB. To opravi bodisi telefonski polnilnik bodisi kar televizor, adapter pa ni priložen. 

Nastavitve obsegajo simuliranje katodnika za instantno povečanje dioptrije, 4 : 3 z malce raztegnjeno sliko in pixel perfect. Na fotografiji se tudi lepo vidi 70-centimetrska kratkost joypadove žice.

Gumb za vklop, ki ima enak dvostopenjski klik kot izvirni, te postavi v edini meni, od koder zaganjaš vdelane igre. Teh ni in jih ne bo mogoče dopolnjevati z lastnimi ali dokupljenimi z interneta. Mini nima mrežnega vmesnika ali reže za kartice, pokrov reže za module pa je lažen, tako da pozabi na vtikanje tisočevrskih izvodov redkih NESovih kartuš ali vna­ša­n­je romov iz spletnih odlagališč. Takisto z njim ne boš povezal pištole, robotka R.O.B.a in os­tale NESove periferije. Razen izbiranja iger sta v meniju na razpolago še dobrodošlo enkratno shranjevanje položaja ob stisku tipke za reset (ko ga včitaš, se izbriše) in jerbas nastavitev prikaza. Tu biva simuliranje katodnega televizorja, ki je na višjem nivoju, kot ga poznamo iz programskih emulatorjev, saj je uči­nek subtilnejši od vidnih črt, cvetočih robov in neonskih barv. Sporočilo ob tej ohrnosti je jasno: ne stikaj, marveč igraj!

Ghosts'n Goblins je uradno ena najtežjih iger vseh časov, saj vitezka prvi udarec številnih krvoločnih nasprotnikov sleče iz oklepa do gat, naslednji pa ga pokonča. NESova konverzija z avtomata je gut in če hlepiš po mazohističnem oldskulerstvu, je to to.

Barvina sivine 
Pri desetletja starih titulah vedno obstaja precejšnje tveganje, da bodo rožnata očala otroških spominov kmalu razpokala in oči bodo uzrle resnico: za današnje pojme so ti stari špili slabi do obupni. Sam sem si s poganjanjem raznih Match Dayev z mavrice ugonobil številne lepe memoare. Tega sem se bal tudi pri NESu, vendar me je napravica pozitivno presenetila. Vsebuje sicer delež ne najbolje postaranih zadev. Prvi Final Fantasy je omejen in beden, pri­mitivni washingtonski fuzbal Tecmo Bowl je vdelan zato, da so Američani veseli, in čisto prvi Mario brez 'Super' je zgolj ostanek zgodovine. Namesto teh bi lahko dali Bombermana, Metal Gear, Dragon Warriorja, Duck Tales, Mother … Vendar je nabor vobče dober in levjedeležno sega od solidnic do biserov. Če seveda razumeš prvinsko naravo vseh teh iger, ki poudarjajo spretnostno zabavo in ne kinematografskosti ter zgodb.

Kot še dosti špilov v mini NESu je Excitebike videti kot sveta preproščina, v kateri z motociklom zgolj pi­čiš desno. Toda ko se trudiš loviti časovni rekord, je treba dvokolesnik pri skokih filigransko natančno uravnavati. Vez z Deluxe Ski Jumpom je očitna.

Klasike tipa Super Mario Bros 3, Mega Man 2, Met­roid, Castlevania, Punch-Out, Gradius, Ninja Gaiden in Legend of Zelda se igrajo briljantno in posedujejo pikslast šarm, ki se ga leta niso dotaknila. Močno se pozna, da je Nintendo zagotavljal kakovost in da je bil NES dokaj zmogljiv onegaj. Atarija 2600 je peljal scat, saj je bil nekje na ravni dražjega računalnika commodore 64. Predelave z avtomatov so zaradi tega dosti verne izvirnikom tako glede zunanjosti kot akcije, naj gre za Galago, Pac-Mana, Bubble Bobble ali Donkey Konga. Tak­isto zobu časa uspešno kljubujejo manj znani izvirni projekti, denimo superiorni večigralski Baloon Fight, dirkaški Excitebike, skakalni Ice Climber ter raziskovalna Kid Icarus in Kirby's Adventure. Med skrite bisere pa gre šteti zeldaščino StarTropics z odraš­ča­jočim fantom v glavni vlogi. Tri četrtine vsebine je prav dobre, do­­čim sta kompleksnost mehanik v Metroidu ter nelinearnost prve Zelde lahko za zgled marsikakšnemu zdajšnje­mu špilu. Po tridesetih letih! Saj gre za retro, vendar za takega najžlahtnejše sorte.

Nadmočno zabavna pretepačina Punch-Out ostaja sveža kot jutranja rosa. Z ogibanjem, blokiranjem in udarci v pleksus in po goflji je treba premagati niz svetovno komičnih nasprotnikov, ki tvojega malega boksarja vse huje kaznujejo. Švic na kubik!

Nos v teveju
K vtisu svoje doprinese visoka kakovost emulacije. NESove igre na wiiju in wiiju U niso oponašane zares dobro, predvsem slednji ima čudno zamolkle barve. Minič čez HDMI dostavi kot nož ostro, pixel perfect sliko z živimi barvami, ki razkrije na katodnikih nevidene detajle, na primer animirane obraze duhcev v Castlevaniji. Kdor je NES igral na starem teveju, bo doživel razodetje. Podobno velja za čiptunasti zvok, s katerim se je dalo ustvarjati presenetljivo zanimive učinke in zamotane melodije. Današnja hi-fi oprema mu podeli nepričakovano moč in čeprav zvočna slika ni tako bogata kot pri legendarnem Commodorejevem čipu SID, so v retru uživajoča ušesa pobožana in razvajana. 

Ponos kolekcije je še vedno ena najboljših ploščad­nih iger vseh časov, Super Mario Bros 3. Očarljivo barvita in stilizirana grafika se ni prav nič postarala, skalpelsko precizni nadzor in fantastično raznoliki nivoji pa navdušujejo iz minute v minuto.

Taiste ravni zvoka in slike si seveda deležen, če uporabljaš računalniški emulator. Vendar je miniaturizirani NES namenjen rabi v dnevni sobi, kjer ima redkokdo PC. Spremlja pa ga nepogost in sladokusen igrator: replika pravokotnega kontrolnika iz leta '86, na katerem sta samo digitalni križec in dva gumba – za 'skok' in 'strel', kar terja večina iger. Vi­deti je grozljivo neudoben, a sploh ni. Z njim sem kljub nemajhnim šapam brez karpalnih in digitusnih težav več ur igral najraznoterejše naslove. Za desetaka lahko dokupiš še enega za udejstvovanje v večigral­s­kih titulah, kot je Double Dragon 2, ali priključiš wiijeva classic ali pro controller. Mimogrede, ker je priključek enak, je moč NESov joypadič uporabiti za Virtualno konzolo na obeh wiijih. Ima pa stvarca žal pomanjkljivost: čudaško kratek kabel. To pomeni, da moraš imeti bodisi konzolico blizu sebe in dolgo HDMI-žico, bodisi sedeti čisto blizu teveja, bodisi kupiti podaljšek. Bržda je hotel Nintendo poustvariti deški občutek, ko smo zgrbljeni kampirali dvajset centi od ekrana na tleh dnevne sobe. Vendar je dandanes to precej zoprno, tako kot manko softverskega reseta. 

Gradius (ime izvira iz angreškega zapisa besede gladius, starorimski meč) je dostikrat spregledani, a uživantski starošolski šuter. Več ikon kot pobereš, močnejši si, a smrt te oropa vsega. NESova konverzija je boljša kot večina računalniških.

NESsun dorma! 
Težko je verjeti, koliko prvovrstne zabave je sposobna pričarati taka zadevica, naj sam igraš njene razprostranjene arkadne avanture ali povabiš prijatelja na seanso Baloon Fighta, ki se mahoma zavleče pozno v noč. Naj bo joypadov kabel še tako kratek, mini NES je mana z neba za osebe z retro­žilico, ki niso do grla založene z emulatorskimi verzi­jami. Ob tem 70 evrov ni strošek, ki bi prehudo udaril po denarnici. Pri nas doma je reč instantno očarala več generacij in spolov! Jo je pa težko dobi­ti, saj je Nintendo omejil produkcijo začetne serije (na police vnovič pride januarja), s čimer so po­vzročili razprodanost in okrepili poželjivost. Ob­enem je zacvetel trg z neuradnimi dodatki, od podaljškov kabla prek brezžičnih joypadov do prenašalnih torb. Zanimivo, da tako povpraševanje vlada v Evropi, kjer so prodali bistveno manj NESov kot v Ameriki; miniči so razprodani celo v Sloveniji. Hja, nikdar ne podcenjuj sile nostalgije. Nintendo je vsekakor ne! 

Vsaka igrica ima štiri prostorčke za shranjevanje položajev. To storiš tako, da stisneš gumb za reset na konzoli ('NES Fit'!) in sličico premakneš v želeno vrzel. Ko jo naložiš, se izbriše.