|
ČLANKI
![]() ...
Miniaturen posnetek trideset let stare konzole in trikrat deset ancientnih špilov je vse, kar Sneti potrebuje, da jih vnovič šteje deset in tri. Tudi on postane del svetovne retronorije za pomanjšanim NESom.
Nikdar ne podcenjuj moči temne strani in sile nostalgije. Želja po vrnitvi v enostavnejše, lepše čase, ko nismo imeli skrbi ter kreditov in je bila prihodnost nekartirana cesta, gori v stotisočih. V HD-grafiko odete in drugače modernizirane izpeljanke starih iger se prodajajo dobro, za med pa gredo tudi replike sistemov včerajšnjika. Teh ne manjka, od ZX spectruma vege v obliki joypada s štirimi ne-radirkami (ne-zaslišano!), ki zdaj čaka na ročno izpeljanko, do raznoraznih konzol, v katere so stare firme ali novi licenčni najemniki zapekli na ducate starodavnih igric. Na ta način smo obujeno ugledali Segina mega drive in master system. Zdaj je h koritu pristopil Nintendo, ki že itak kuje novce s prodajo minulih uspešnic v Virtualni konzoli za wii, wii U in 3DS. Manijo po vrnitvi v preteklost so izkoristili s pomanjšano, enonamensko inačico svoje zastavonošne konzole osemdesetih: NESa.
Čarobna šatulja Človek bi pričakoval škatlo epskih razsežnosti po zgledu izvirnika, toda kjotski oblikovalci so ubrali nasprotno smer. Medtem ko originalni nintendo entertainment system meri 25 x 20 centimetrov, novinec upraviči 'mini' v nazivu, saj ga je skupaj pol manj. Velik je toliko kot nekaj škatlic za cedeje, zloženih ena na drugo, in temu ustrezno peresno lahek. Zategadelj je neslišen in se le malo greje. Tej priročnosti je ustrezno delovanje, saj ni treba drugega, kot da priključiš priložena kabel HDMI ter joypad in poskrbiš za napajanje potom kabla micro USB. To opravi bodisi telefonski polnilnik bodisi kar televizor, adapter pa ni priložen.
Gumb za vklop, ki ima enak dvostopenjski klik kot izvirni, te postavi v edini meni, od koder zaganjaš vdelane igre. Teh ni in jih ne bo mogoče dopolnjevati z lastnimi ali dokupljenimi z interneta. Mini nima mrežnega vmesnika ali reže za kartice, pokrov reže za module pa je lažen, tako da pozabi na vtikanje tisočevrskih izvodov redkih NESovih kartuš ali vnašanje romov iz spletnih odlagališč. Takisto z njim ne boš povezal pištole, robotka R.O.B.a in ostale NESove periferije. Razen izbiranja iger sta v meniju na razpolago še dobrodošlo enkratno shranjevanje položaja ob stisku tipke za reset (ko ga včitaš, se izbriše) in jerbas nastavitev prikaza. Tu biva simuliranje katodnega televizorja, ki je na višjem nivoju, kot ga poznamo iz programskih emulatorjev, saj je učinek subtilnejši od vidnih črt, cvetočih robov in neonskih barv. Sporočilo ob tej ohrnosti je jasno: ne stikaj, marveč igraj!
Barvina sivine Pri desetletja starih titulah vedno obstaja precejšnje tveganje, da bodo rožnata očala otroških spominov kmalu razpokala in oči bodo uzrle resnico: za današnje pojme so ti stari špili slabi do obupni. Sam sem si s poganjanjem raznih Match Dayev z mavrice ugonobil številne lepe memoare. Tega sem se bal tudi pri NESu, vendar me je napravica pozitivno presenetila. Vsebuje sicer delež ne najbolje postaranih zadev. Prvi Final Fantasy je omejen in beden, primitivni washingtonski fuzbal Tecmo Bowl je vdelan zato, da so Američani veseli, in čisto prvi Mario brez 'Super' je zgolj ostanek zgodovine. Namesto teh bi lahko dali Bombermana, Metal Gear, Dragon Warriorja, Duck Tales, Mother … Vendar je nabor vobče dober in levjedeležno sega od solidnic do biserov. Če seveda razumeš prvinsko naravo vseh teh iger, ki poudarjajo spretnostno zabavo in ne kinematografskosti ter zgodb.
Klasike tipa Super Mario Bros 3, Mega Man 2, Metroid, Castlevania, Punch-Out, Gradius, Ninja Gaiden in Legend of Zelda se igrajo briljantno in posedujejo pikslast šarm, ki se ga leta niso dotaknila. Močno se pozna, da je Nintendo zagotavljal kakovost in da je bil NES dokaj zmogljiv onegaj. Atarija 2600 je peljal scat, saj je bil nekje na ravni dražjega računalnika commodore 64. Predelave z avtomatov so zaradi tega dosti verne izvirnikom tako glede zunanjosti kot akcije, naj gre za Galago, Pac-Mana, Bubble Bobble ali Donkey Konga. Takisto zobu časa uspešno kljubujejo manj znani izvirni projekti, denimo superiorni večigralski Baloon Fight, dirkaški Excitebike, skakalni Ice Climber ter raziskovalna Kid Icarus in Kirby's Adventure. Med skrite bisere pa gre šteti zeldaščino StarTropics z odraščajočim fantom v glavni vlogi. Tri četrtine vsebine je prav dobre, dočim sta kompleksnost mehanik v Metroidu ter nelinearnost prve Zelde lahko za zgled marsikakšnemu zdajšnjemu špilu. Po tridesetih letih! Saj gre za retro, vendar za takega najžlahtnejše sorte. Nos v teveju K vtisu svoje doprinese visoka kakovost emulacije. NESove igre na wiiju in wiiju U niso oponašane zares dobro, predvsem slednji ima čudno zamolkle barve. Minič čez HDMI dostavi kot nož ostro, pixel perfect sliko z živimi barvami, ki razkrije na katodnikih nevidene detajle, na primer animirane obraze duhcev v Castlevaniji. Kdor je NES igral na starem teveju, bo doživel razodetje. Podobno velja za čiptunasti zvok, s katerim se je dalo ustvarjati presenetljivo zanimive učinke in zamotane melodije. Današnja hi-fi oprema mu podeli nepričakovano moč in čeprav zvočna slika ni tako bogata kot pri legendarnem Commodorejevem čipu SID, so v retru uživajoča ušesa pobožana in razvajana.
Taiste ravni zvoka in slike si seveda deležen, če uporabljaš računalniški emulator. Vendar je miniaturizirani NES namenjen rabi v dnevni sobi, kjer ima redkokdo PC. Spremlja pa ga nepogost in sladokusen igrator: replika pravokotnega kontrolnika iz leta '86, na katerem sta samo digitalni križec in dva gumba – za 'skok' in 'strel', kar terja večina iger. Videti je grozljivo neudoben, a sploh ni. Z njim sem kljub nemajhnim šapam brez karpalnih in digitusnih težav več ur igral najraznoterejše naslove. Za desetaka lahko dokupiš še enega za udejstvovanje v večigralskih titulah, kot je Double Dragon 2, ali priključiš wiijeva classic ali pro controller. Mimogrede, ker je priključek enak, je moč NESov joypadič uporabiti za Virtualno konzolo na obeh wiijih. Ima pa stvarca žal pomanjkljivost: čudaško kratek kabel. To pomeni, da moraš imeti bodisi konzolico blizu sebe in dolgo HDMI-žico, bodisi sedeti čisto blizu teveja, bodisi kupiti podaljšek. Bržda je hotel Nintendo poustvariti deški občutek, ko smo zgrbljeni kampirali dvajset centi od ekrana na tleh dnevne sobe. Vendar je dandanes to precej zoprno, tako kot manko softverskega reseta. NESsun dorma! Težko je verjeti, koliko prvovrstne zabave je sposobna pričarati taka zadevica, naj sam igraš njene razprostranjene arkadne avanture ali povabiš prijatelja na seanso Baloon Fighta, ki se mahoma zavleče pozno v noč. Naj bo joypadov kabel še tako kratek, mini NES je mana z neba za osebe z retrožilico, ki niso do grla založene z emulatorskimi verzijami. Ob tem 70 evrov ni strošek, ki bi prehudo udaril po denarnici. Pri nas doma je reč instantno očarala več generacij in spolov! Jo je pa težko dobiti, saj je Nintendo omejil produkcijo začetne serije (na police vnovič pride januarja), s čimer so povzročili razprodanost in okrepili poželjivost. Obenem je zacvetel trg z neuradnimi dodatki, od podaljškov kabla prek brezžičnih joypadov do prenašalnih torb. Zanimivo, da tako povpraševanje vlada v Evropi, kjer so prodali bistveno manj NESov kot v Ameriki; miniči so razprodani celo v Sloveniji. Hja, nikdar ne podcenjuj sile nostalgije. Nintendo je vsekakor ne!
|
sorodni članki
|
|