Neo. Ultimate. Next. 4K. New. Ugibanja glede imena nadgrajenega playstationa 4 so se mesece svaljkala po kuloarjih in vznemirjala scenske poznavalce ter spremljevalce. Finalni naziv 'pro' je ob domišljijskih besedah skupnosti – mar 'neo' ne zveni bolje, bolj next-gen in skrivnost­no? – kar malce antiklimaktičen. A pod črto je tak naziv smiseln, saj ga izdelovalci radi pripenjajo vsemu kao naprednejšemu, od hladilnikov do vložkov za čiščo. Potrošniško strenirana glava besedno zvezo tako prevede v 'boljši PS4', kar je srž naprave. To ni playstation 5, marveč visokozmogljiva izvedenka obstoječe konzole, sposobna prikaza 4K-grafike in videa, podpore HDR-barvam ter večje in bolj stabilne gladkosti tako običajnega kot VR-igranja. Fino, vendar od nje ne smeš pričakovati revolucije v prikazu in izkušnji, saj je nisi plačal, niti ni zanjo po komaj treh letih od lansiranja PS4 napočil čas.

Razločljivost 
Izrazi UHD, 2160p, 3840 x 2160 in 4K označujejo isto stvar: štirikrat višjo razločljivost od tipičnega 'full HDja' (1920 x 1080 ali 1080p). To prinese ost­rejšo sliko, lepše teksture in več podrobnosti. Sem meri PS4 pro s prenovljenim grafičnim procesorjem, ki zmore proizvesti dvainpolkrat več sile od starega. Vendar to pri grafično intenzivnih igrah stežka zadostuje za pravi, 'nativni' UHD. Zato razvijalci uporabljajo tehniko 'checkerboard rendering'. Gre za inačico upscalinga, kjer se notranja ločljivost (tis­­ta, v kateri mašina izračunava grafiko) na zaslonu čarobno zviša. Nativni in checkerboardani 4K nista enaka, toda približek je pri slednjem dober. Razlika glede na 1080p pa je pri obojem očitna, saj prispeva opazno ostrejše teksture in večjo količino detajlov. Pas na hlačah dobi vidne luknje, mah na drevesu resice, kopito orožja okraske. Prav zato, ker PS4 pro ni tako mišičast, da bi zmogel nadvisoko jasnino prikazati v neoporečni svilnatosti, njegove igre prvič v svetu konzol omogočajo nastavitve prikaza oziroma dajejo igralcu izbiro: 4K ali zajamčena gladkost? Ob višji kakovosti slike igraš pri tridesetih sličicah v sekundi, ob nižji v šestdesetih. V to smer gre mnogo titul, recimo Rise of the Tomb Raider, The Witness, NBA 2K17 ... Tako novi PS4 prinaša pecejevski občutek in odpravlja konzolastično enostavnost, kjer ima vsakdo enako izkušnjo.  

Akcijski frp Nioh, ki pride februarja, razkriva bogastvo nastavitev, ki ga prinaša model pro. Igra bo imela akcijski in filmski način. Prvi bo svilnato 60-sličični na rovaš lepote, drugi bo tekel v 4K, a s 30 fps. Prav tako bo mogoče prilagajati glajenje robov. Igra bo nekatere grafične nastavitve ponujala tudi na navadnem PS4.

Dosti se poudarja sposobnost modela pro, da od internetnih ponudnikov, kot sta Netflix in Amazon, pretaka UHD-video. Seznam slednjega se daljša, vendar je ponudba še zelo omejena. Predvsem v Sloveniji, kjer Amazona ni, 4K-vsebina na Netflixu pa je omejena na nekaj serij (Marco Polo, Stranger Things, Daredevil), ne prav vznemirljivih filmov in dokumentarcev. Nadalje s PS4 pro ne moreš predvajati kristalnih blu-rayev, saj BD-pogon v napravi ni UHD kot v konkurenčnem xboxu one S. Nenavadno, saj gre za Sonyjev lastni format. 

Kdor si kupi 'sobni PSP' (playstation pro :)), bo ob privlaku 4Kja gotovo nemudoma pognal aplikacijo za Netflix. A slovenski račun je reven s tovrstnimi vsebinami in niti angleški ne obiluje s pretočnostjo v 2160p. Zdi se mi, da bi moralo biti ob Sonyjevem tolčenju po prsih na razpolago več kristalno jasne robe.

Barvovitost
Druga ključna beseda v povezavi s PS4 pro je tehnologija HDR, kar je kratica za 'High Dynamic Range'. Enostavno rečeno zmorejo HDR-zasloni prikazati več barv in imajo večje kontrastno razmerje. Letos sprejeti standard HDR10 določa, da vsaka podpika na zaslonu prikaže 1024 stopenj (10 bitov) osnovne barve namesto dosedanjih 256 (8 bitov), kar pomeni preskok z desetletja starih 16 milijonov barv na več kot milijardo. V teminah in svetlinah je več podrobnos­ti, nebo je bolj sinje, nianse obilujejo. Prizori so ob tovrstni reprodukciji bolj realistični, često celo surrealistični. Sliši se krasno in tržniki televizorjev okrog te novosti zganjajo velik trušč. Ni pa zadosti ustrezen ekran, marveč mora biti HDR takisto vsebina, torej bodisi primerna igra bodisi video. Največji ponudnik slednjega je Netflix. Sčaso­ma bo tak barvni razpon postal samoumeven.

Gran Turismo Sport, ki pride naslednje leto, bo na proju menda prvi špil, ki bo zmogel verno prikazati 'ferrarijevo rdečo'. Navadni PS4 bo bržda kljub formalni podpori HDRju izvisel. Drugače špili zanj ne postanejo lepši samodejno, temveč potrebujejo zaplato. Nekaj časa so govorili o njih plačljivosti (?!), a so zastonj.

Moja izkušnja s PS4 pro na ustreznih televizorjih je vsekakor pozitivna. Horizon: Zero Dawn, Nioh, Un­charted 4, FIFA 17, Infinite Warfare … vse te igre so bolj kontrastne in žive. Zublji, ki se sukljajo iz hiš v uvodu v Last of Us, so pekoči, igra svetlobe med drevjem in plehom pri vožnji po Nordschleife v prihajajočem Gran Turismu nadvse subtilna. Vendar so besede zagretih prodajalcev, da je preskok enak tistemu s črno-bele na barvno sliko, pretirane. HDR pridoda, a ne toliko, da bi človek zaradi tega na vrat na nos oddirjal po tak ekran. Tudi zato, ker zaenkrat obstaja dvoje standardov, odprti HDR10 in lastniš­ki, kakovost­no pogojeni dolby vision. Bosta to pos­tala konkurenčna emblema ali bo Dolbyjev le nadgrad­nja pr­ve­ga, ni jasno. Nekateri teveji, recimo Philipsovi, so celo samo 'HDR ready' in bodo podporo prejeli naknadno. Zaslonov s to tehnikalijo je si­cer veliko, a niso vsi enako dobri in primerni za ig­re. Nekateri recimo HDR-barve nudijo samo v films­­kem načinu, kjer je opazen vnosni zamik. 
Mimogrede, za HDR-igranje ni nujen PS4 pro. Boljšo barvitost so nedavno programsko omogočili navadnemu playstationu 4, a je igre (še) niso izkoristile. Menda dobi ustrezen popravek NBA 2K17. Netflix in Amazon pa HDR-video pretakata le v razločnosti 4K, zato lastniki ljudskega PS4 nimajo od njega nič.
A bi ga imel?
Resda je malce nenavadno, da se je Sony sploh od­ločil za tovrstno nadgradnjo, saj bo v roku štirih, petih let najverjetneje že pred durmi PS5. S tem tvegajo deljenje trga in zmedo med kupci, kar je v pretek­losti proizvajalcem že zavdalo, na primer Segi z mega drivom, mega CDjem in 32X. A odslej bosta na policah tako slim kot pro in izbira med njima po mojem ni težavna. Isto velja za nadgradnjo, saj ti pro sam ponudi možnost prenosa vsebine s starega PS4 vanj v razmerju ena proti ena. To najlaže storiš z mrežnim kablom, s katerim povežeš konzoli in po­ča­kaš nekaj ur. 
Za tiste, ki špilajo občasno in jim raz­lika med 30 in 60 sličicami v sekundi ni pomembna, če jo sploh opazijo, prednosti modela pro niso važne. Menim pa, da je drugače pri tistih, ki video­­igre zajemajo z veliko žlico. Ti so nagnjeni k posedovanju novejše avdio-video opreme in 4K-televizor s staro konzolo pač ne bo izkoriščen. Prednosti si deležen tudi z navadnim tevejem, kjer je slika v dos­ti igrah boljša. Takis­to je stasitejši playstation primernejši za rabo z vizirjem PS VR, kjer bo lastnik deležen svilnatega giban­ja po lepših svetovih. Stotak razlike med modeloma pro in slim naj zato zagretim igralcem ne bo ovira.