Revija Joker - Zali cvetačni zombiji

ČLANKI
stranka » članki » konzolec - tematski članki » Zali cvetačni zombiji
...
Sneti se vnovič znajde v okuženi prihodnosti, kjer izven obzidanih mest ne moreš narediti treh korakov, ne da bi te popadla krvoločna gniloživka, prilimana na nekdaj človeško bitje. V olepšanem The Last of Us Remastered za playstation 4 je klorofil še bolj zelen in fungus še bolj smrdljiv.

Sploviti izvirno blagovno znamko je v tej dobi štancanja nadaljevanj tvegano. Da igralci odvrnejo pogled od petinsedemdesete verzije sebi milega vojaškega streljanja ali klanja zmajev, je treba biti nekaj posebnega. Last of Us je to lani poleti bil.
Avtorska hiša Naughty Dog in Sony sta se zanj potrudila. Tajming je bil pravi, kajti hodeča trupelca so znova popularna, tudi zaradi uspešne serije The Walking Dead. Močna oglaševalska kampanja pa se je osredotočila na filmskost, razdejani zombijastični svet in po njem vandrajoča glavna lika, starega Joela ter mlado Ellie, ki jima je vse prej kot z rožicami postlano. Razen če gre za cvetje na pokopališču.
Posledica? Kljub temu, da je bil špil samo za PS3, je švignil na vrhove prodajnih lestvic številnih držav, od ZDA do Nemčije in Britanije. V treh tednih so ga prodali tri milijone in pol izvodov, do zdaj več kot sedem milijonov. Toliko kosov preživetvenega nečesa, kar ni ne židano, ne lahkotno, ne zabavno v smislu "Uaaa lej kok sem jih postrelu!" in "BUUUUUM!!!"?! To da vedeti, da imajo mnogi igralci radi resnobnost, temačnost, srh, osebno dramo. Le prav jim jih moraš servirati.

Joel in Ellie sta glavna junaka te mešanice skrivanja, preživetvene groze, bojevanja in gledanja izvrstnih filmskih sekvenc v postapokaliptičnem zombijaškem svetu.

Vsak dan prvi november
Smo leta 2033 in civilizacijo je uničila skrivnostna okužba, ki jo nosijo spore neugodne gobe. Te so krive, da se ljudje spreminjajo v krvoločneže, ki grizoč ubijajo, nakar postavajo in čakajo, da se pojavi kdo neokužen. Velemesta so uničena, podeželje je polno spakov, preživeli životarijo v ograjenih conah pod vojaškim nadzorom. Razdejanje je totalno, katastrofično, ground-zerovsko.
Naughty Dogovci ga prikažejo na nazoren način, ki na PS4 zaradi vidno natančnejših tekstur, boljših svetlobnih učinkov, zglajenih robov, imenitnejše gladkosti in mojstrsko prenovljenega zvoka nadkrili izvirnik. Domala vsaka lokacija, naj gre za stolpnice, ki ječijo pod lastno težo, obraslo kanalizacijo, zasneženi gozd ali opustela študentska domovanja, je nema priča razdejanja. Stopaje po usranih, razbitih hodnikih bogatih vil, ki jih preraščajo vitice vztrajnih ovijalk, razumeš, kako minljiva je človeška veličina. Segnita vrata in za njimi nagrmadeno pohištvo v obupnem poskusu, da bi družina preprečila vdor podivjanih fungusarjev. Umazan medvedek igrača v kotu. Razbito steklo na zrumeneli fotografiji. Luknje v strehah, skozi katere dežuje. In vmes horde okužencev ter nič manj nevarnih preživelih, ki so občasno le še inteligentne zverine. Ustvarjalci ne puščajo dvoma. Nikdar več ne bo, kot je bilo.
Razen, hm, če Ellie pod Joelovim varstvom dospe na varno?

Ellie je zvečine z Joelom, a vmes ostane tudi sama. Čeprav ima borih štirinajst let, zna poskrbeti zase. Je pa to mestoma že težko verjetno, saj se vede kot Rambo.

Bolje kot prava žlahta
Ah, Joel in Ellie. Bradatež poznih srednjih let in štirinajstletna brihta, ki spomni na Ellen Page, sta junaka, kakršnih v igrah po mojem še ni bilo. Čustveno vez sicer ustvarimo z marsikom, od pikslastih portretov v starodobnih prvoosebnih erpegejih do mačističnih karikatur v modernih streljankah. A v to moramo preliti dosti truda in sebe. Osrednji osebi v Last of Us pa sta točno to - osebi.
Ne gre le za to, da sta njuna poligonska modela tako napredna, sploh zdaj na PS4, ko sta obraza še naravnejša in čustveno izrazitejša. Ali da sta njuna posojevalca glasov, Troy Baker in Ashley Johnson, dobesedno perfektna. Odličnost je v tem, kako njun odnos raste in se razvija. Ellie je po eni strani še zmerom otrok, po drugi pa bojevnica, ki za preživetje stori, kar je treba. Joel, ki je dvajset let prej doživel bolečo osebno tragedijo, ima temačno preteklost in ni ravno prijazen stric.
S tem, ko skušata najti legendarno postojanko in s tem priskrbeti upanje za človeštvo, se brusita in krešeta drug ob drugega. To ni za igre značilna romantična ljubezenska zgodba, temveč pripoved o tovarištvu in prijateljstvu, o zanašanju eden na drugega, o vezi, ki bi lahko bila med očetom in hčer­ko, a je istočasno manj ter več kot to. Oba sta navadna človeka, ki sta navdušena, ju je strah, zmrzujeta, sta lačna, obupujeta, iščeta moč v sebi in v drugem. Skozi preizkušnje ju spoznaš in se navežeš nanju, tolikanj bolj, ker ju nadzoruješ.

Če igraš na višjih težavnostih, boš dosti časa prečepel za objekti, študirajoč vzorce premikanja capinov. Hecno je, da ti ne trzajo, če kak nenadoma izgine.

Večplastna nadmoč
Ellie in Joel sta se v vsem doživetju igralcem najbolj zapisala v spomin. Na našem forumu je moč med drugim prebrati, da “sta življenjski bitji in ne samo kup poligonov, ki jih vodiš med checkpointi.” Na kraju se zaveš, da nisi prisostvoval plehki bajki o koncu sveta, marveč o ljudeh v skrajnih situacijah, o obupu in pogumu, o smrti in življenju. Obstaja kaj, o čemer je bolj vredno pripovedovati?
Še zaradi nečesa je Last of Us tako efektiven. Zaradi tega, kako Naughty Dog obvladajo nevidne elemente, ki so ravno tako važni kot očitni v slogu grafike in zvoka. Če natančno opazuješ, zaznaš, kako spretno se dviga in popušča napetost, kako se kot plima in oseka menjavajo napete in mirne situacije. Kako naravno so izdelane stopnje, kako ozki hodniki vodijo v širše sobe, kako iz podzemlja prideš na svetlo in se vanj znova spustiš. Kdaj se oglasijo toni fantastičnega kitarskega soundtracka. Pa to, kako ti igra za nekaj sekund subtilno vzame nadzor nad kamero, da ti nekaj pokaže ali poudari trenutek, ko recimo zaviješ okrog vogala v impresiven prizor, nakar ti jo neopazno vrne.
In, ko smo že pri kameri, kako dobro so režirane filmske vmesne sekvence, ki jih nanese za kar lepo število minut. Osebam, ki se v njih pričkajo, streljajo, ravsajo, bežijo, strmijo, jočejo ali se včasih celo normalno pogovarjajo, stežka rečeš, da so umetne.

Velik del igranja poteče med čepečim skrivanjem. Če igraš na nižjih zahtevnostih, se lahko stisneš k površini in s sluhom očanca Batmana zaznaš obrise grdavžev.

Taktično tiholazniško večigralstvo, klicano Factions, so na PS3 sproti dopolnjevali in je lepo dozorelo. Le samodejno iskanje igralcev ga še vedno nekoliko biksa.

Molotov > kalašnikov 
Vendarle Last of Us kljub številnim tovrstnim sekvencam ni interaktivni film, ki bi ga gledal in dosti stiskal gumbe ob zaslonskih pokazateljih kot v Beyond: Two Souls. Med režira­ni­mi scenami živi spodobna tretjeosebna mešanica pristopov, ki je na nižjih zahtevnostih enostavna, na višjih pa zaguljena. Igranje je setavljeno tako, da se lahkotno prebijaš čez ploš­ča­di, plezaš, premikaš zaboje, primikaš lojtre in se streljaš. Pri tem se skrivaš za objekti in uporabljaš tako pištole, puške in lok kot metalec plamenov. Če hočeš s kom obračunati od blizu, zapoje kako hladno krepelce a la nož in deska, ki se hitro obrabi, oziroma dobre stare pesti. Pri tem je Joel neznačilno krut, saj kruto pobija s treskanjem betic ob zidove. Le brezglavo mahati ne smeš okrog sebe, sicer te zgrabijo in jih sam dobiš po nosu. Brutalno. Dokončno.

Če te runnerji opazijo, furijasto priletijo nadte. Tedaj se mirno, statično skrivanje sprevrže v divje opletanje s krepelci in udi, vsaj navidezen red pa v kaos. Hudo.

Vsaj če gre za človeške nasprotnike, kajti zelenjavarji so od blizu bistveno bolj krvoločni od ljudi. Štiri vrste okužencev pozna igra: tekače, ki opletaje napadejo v ravni črti; njihovo zalezovalsko inačico; hruste, ki bljuvajo spore; in klikarje z razcvetenimi glavami, ki okolico zaznavajo po zvoku. Lahko jim s svetilko, ki jo imaš pritrjeno na suknjič, svetiš naravnost v betice in ne bodo trznili, če pa si preglasen, bodo pritekli in te z neposredne razdalje takoj ugonobili. Zato jih je treba fentati od zadaj, če imaš na zalogi rezilo za enkratno uporabo, ali potihem, recimo z lokom ali molotovko. Če hočeš ali si primoran, saj se lahko praviloma splaziš mimo.
Vzdušje pri tem je rado jajcestisno srhljivo, ko drobiš po mrakobnih hodnikih in poslušaš klikanje ter renčanje odlično oblikovanih nakaz. Pri tem na podlagi izvrstne zvočne kulise ugotavljaš, kje in kakšni so sovražniki, ali so te videli in ali ti grozi, da te opazijo. Pomaga ti batmanski supersluh, ki skozi objekte kaže obrise tečnob. Vendar tega na višjih težavnostih ni, tako da se tam počutiš dosti bolj gol in bos. Priporočam!

Last of Us je kot vojna: dolga obdobja relativnega miru, kjer si lahko Joel malo nagliha križ, pomešana s trenutki okrutnosti, čiste groze in smrtnega strahu.

Staro, ki bode iz novega
Žal se ravno pri skrivanju pokažejo razpoke v igranju, ki so na PS4 enake kot na PS3. Čeprav taktično nadgrajevanje veščin in skrb za omejeno strelivo ostajata, še vedno ni naprednih elementov, kot so skrivanje trupel, zapiranje vrat in slišna hoja po zdrobljenem steklu. Umetna pamet pa šepa enako kot v izvirniku kljub navedbam, da bodo klikarji bolj napadalni in pametnejši. Niso. Skriptanih poti stražarjev ob potrpežljivosti ni težko naštudirati in čeprav je skrivanje napeto, sploh na ultimativni zahtevnosti 'grounded', je preprosto in se začne v drugi polovici igre zaradi manka svežih sovražnikov ter situacij ponavljati. Isto velja za neposredne obračune.

Bloaterji so najmočnejši in najredkejši okuženci, saj traja najdlje, da se razvijejo. So počasni, a zaščiteni in mečejo strupene žakeljce. Kdo ve, iz katere orifike. Fuj.

V Last of Us je na daljši rok ravno toliko premalo razgibanega igranja, da so vnovični skozihodi ob ne ravno bistvenih skrivnostih v slogu zapisov nesrečnikov bolj sami sebi namen. Tega Remastered ni izboljšal. Prav tako niso posegli v nemalokrat zoprno postavljene nadzorne točke, od katerih štartaš po smrti in moraš spet in spet početi rutino, da prideš do koč­lji­vosti. Oziroma v programsko kodo, ki vodi sotrpine, kot je Ellie. Ta pri samodejnem premeščanju v bojnih arenah velikokrat zaide v vidno polje sovragov, kar je rešeno tako, da le-ti ne trzajo! Res čudno je temu prisostvovati. Za nameček sem v Remastered naletel na nove hrošče, na primer na zombije, ki se niso hoteli vneti, čeprav so dolgo stali v og­nju zaradi molotovke, nakar so iznenada zagoreli pet metrov stran.

Programske kode Last of Us za PS3 niso mogli kar vreči na PS4, saj se konzoli po ustroju močno razlikujeta. Za krasne rezultate, kot je ta slika, so morali garati.

Moj Bog, tisti iztek
Kdo bo rekel, kaj dlakocepiš, Sneti, to so malenkosti. Morda, a so moteče in od nove inačice bi pričakoval, da jih porihtajo. Navsezadnje za igro hočejo 60 evrov, storili pa so pretež­no le to, da so izboljšali zvok in grafiko, ki je zdaj v 1080p pri stalnih 30 sličicah na sekundo ali malček nestalnih 60 fpsjih. Verjamem, da truda ni bilo malo, ampak to je igra, ne film.
Saj je kul, da so omogočili fotografski način za lovljenje impresivnih trenutkov in da so vključili vse dodatke za solidni tekmovalni večigralski modus, kjer nastopiš kot Kresnička ali Lovec in se kot del štiričlanske ekipe udariš s konkurenčnim moštvom. Na razgibanih kartah sta na voljo dve varianti moštvenega deathmatcha in občutek je samosvoj, saj je veliko plazenja, prihajanja za hrbet, streljanja v glave, iskanja priboljškov ter ekipnega truda. Krovno se trudiš za preživetje svojega tabora, kar traja okrog osemdeset bitk. Ob tem je igralska baza na playstationu 4 enotna, kajti ni treba dokupovati MP-kart. Prav tako so dodali dobro uro dolg dokumentarec o izdelavi igre, ki si ga je priporočljivo ogledati, in samotarsko razširitev Left Behind, ki pove Eličino zgodbo ter je na PS3 stal 15 evrov. Vendar sem za tako pošten sold pričakoval zglancanost do obisti in nekaj udarnega, svežega. Tega nisem dobil. Remastered ni Director's Cut, marveč HD-olepšanka v pravem pomenu besede, brez posegov v jedro.
Ki pa je še vedno zdravo in kljub sitnim detajlom kot celota deluje odlično. Tistemu, ki je Last of Us že izkusil na PS3, ni treba na vrat na nos v štacuno. Če pa igre ne poznaš in ti vsaj malo dogaja misel na zaskrbljeno tiholazenje med krvoločnim ohrovtom, ne škrtari. Joel in Ellie čakata, da ti pokažeta konec, ob katerem boš obnemel.

Steklenice in opeke lahko mečeš v sovražnike in jih tako za par trenutkov omamiš. Druga raba je, da jih vržeš v prostor in tako privlečeš pozornost stražarjev.

Zali cvetačni zombiji objavljeno: Joker 253
avgust 2014