Nemara si ob naslovu pomislil na vesoljsko streljanje po Titanu, največji luni planeta Saturn. Ali morebiti na antično sekljanje, kajti titani so v grški mitologiji nasprotovali olimpskim božanstvom. Vendar se Attack on Titan ne ubada z ničimer od tega, marveč nas postavi na Zemljo v nedoločni prihodnosti, kjer so se ljudje znašli pod nenavadnim pritiskom. (Zmedo povzroči naslov, ki je hecen prevod japonskega izvirnika 'Shingeki no Kyojin', 'Naskok velikanov'.) Napadli so jih goli, več metrov visoki humanoidni giganti, ki niso le razrušili njihovih srednjeveških naselij, temveč so jih jeli žreti. Kot bi lačnež pobiral insekte in si jih nosil v usta. Brez­čutno. Brezbrižno.
Človeštvo se je umaknilo v mesta in si zgradilo visoke zidove, izza katerih načrtuje povrnitev ozemlja in maščevanje. Konica te sulice so vojaške enote, ki uporabljajo posebno opremo za hitro premikanje, sestoječo iz žic in kavljev. Ta jim omogoča vratolomno šviganje po zraku in s tem akrobatske napade na visokorasle nasprotnike. A pri tem tvegajo in povprečen soldat ne živi dolgo. Ista nevarnost preži na mladeniča Erena Yaegra, ki se odloči za pridružitev vojski, ko med napadom titanov prisostvuje nezaslišanim okrutnostim … 

Večina mang AoT je črnobelih, toda morda je taka risba še bolj efektivna glede vzbujanja groze pred neusmiljenimi, ljudožerskimi brdavsi iz mor.

Gibljive slike 
Najbolj direktna, hitra in preprosta pot v ta fantas­tič­ni, uspešni, širom sveta razvpiti univerzum sta igrana filma Attack on Titan in nadaljevanje End of the World. Ker sta normalna celovečerca z dokaj­šnjim proračunom in živimi nastopajočimi, obi­čaj­nemu gledalcu najbolje posredujeta srh. Goltanje ljudi je zadosti strašno že v risbi, a ko krdelo velikanov s spačenimi človeškimi obrazi v izdatnih pršcih krvi in črevc neprizadeto žveči mravljincem podobno ruljo, je občutek groze še mnogo bolj pristen. Ne zares dobri učinki ter nekaj občutka čizerskega B-filma gor ali dol. Škoda, da tega para ni realno pri­ča­kovati pri nas, sta pa kinospored ugledala v samurajski deželi, ZDA in Kanadi. Prvi del domuje med hudourniki. 
Prav tam je moč locirati petindvajsetdelno animejsko serijo, ki na bolj razširjen, uravnotežen in kompleksen način predstavi boj ljudi s titani. Medtem ko v filmu ni časa za razlage, nizika poleg bojevalnih sekvenc vsebuje obilico dialogov in vpogledov v ozadje. Ljubitelji hitrega dogajanja bodo slednje prevrtavali, želeč si naslednjega razčefuka. Povsem jih razumem, saj so te sekvence efektivne: vojaki zmerom nekoliko nerodno letajo po zraku kot kobilice in ogromnjake potolčejo, če jim uspe z mečem zadeti zatilje, bodisi jih doleti tragična, nagravžna smrt. Kraj nagrobnika: neznan.
Vendar si nepotrpežljivi oglednik s tem naredi medvedjo uslugo, saj Attack mnogo stavi na (ugankarsko zamotano) predstavitev sveta, razvoj likov in prispodobnost. Pravega junaštva tu ni, nastopajoči so krvavi pod kožo in scenaristov ni strah ugonobiti kake osrednje osebe. Nasvet je enak kot pri Georgu Martinu: ne naveži se na nikogar. Namignjeno je tudi poreklo titanov, ki bazirajo tako v japonski mitologiji in robotsko-godzilastih animejih kot v posamičnih avtorskih idejah. Ena od teh se je izvirnemu ustvarjalcu porodila, ko je v trgovini naletel na nerazumevajočega čudaka in pomislil, kako težko se je sporazumeti z nekom takim. In ne gre pozabiti na mnoge preobrate, med njimi na osrednjega, ki osvetli vrste titanov ter nov pristop k vojskovanju z njimi. V večje konkretnosti ne bi rad šel, saj nočem pisati kvarnikov. Še pred polovico nizike si namreč deležen huronskega presenečenja, ki dodobra premeša karte in dogajanju vdihne novega zaleta.  

Mladina v obeh filmih dosti časa preživi med gle­danjem navzgor s pretresenimi izrazi na golo­bra­dih frisih. Bojda je nadaljevanje finančno popušilo.

Večni napad
Največ debat in ekspozicije si deležen v originalni obliki – stripu oziroma mangi. Ta je štartala že 2009., štiri leta pred animejem. Izvirna ima sedemnajst zvezkov, ki obsegajo sedemdeset epizod in pojasnijo marsikaj, kar v animeju ostane nerazloženo. Poleg tega je v crtični obliki na razpolago več odvrtkov, na primer Junior High, ki se ukvarja z dogodki na trenažni akademiji. Barvno-črnobele mange niso le japonske, marveč so uradno prevedene v angleščino in številne druge jezike. 
A to je pravzaprav šele začetek titanskega stampeda. Petindvajset animejskih epizod in trenutni nabor mang kljub prvotnim načrtom avtorja o pogibeli slehernega junaka in žalobnem zaključku niti približno ne pomeni konca ali razkritja vsega. Vrhunec risanke z megablastično bitko sicer razplete nekaj niti, vendar druge ostajajo in dimenzije spopada ljudi ter gigantov se s tem šele dobro orišejo. Velikoletna dolgometražnost je praktično zagotovljena. 

V animeju so nastopajoči rasno bolj nevtralni kot na platnu in prisoten je evropejski občutek. Dobrodošli so odločni ženski liki, kot je Mikasa.