Revija Joker - Animeus simpatikus

ČLANKI
stranka » članki » japanka » Animeus simpatikus
Animeus simpatikus
...
Praznični čas je pravšnji, da se zavalite pred televizor in svojo boljšo animeljubsko polovico ali ne tako zelo animeljubsko družino ter prijatelje očarate s posebej simpatično velikoučno zadevščino. Svetuje lilDragon.

Pa poglejmo, kaj zna vso praznično druščino pripraviti k solzicam, širokim nasmeškom in neustavljivemu objemanju. Med klasiki, ki se na japonske družinske večere že dolga leta vrtijo na malih zaslonih, je nedvomno največji hit in popolnoma nezgrešljiv nakup Moj sosed Totoro (Tonari no Totoro). Mijazakijeva mojstrovina iz studia Ghibli znova pokaže, kako dobro zna veliki mojster, ki nam je dal Princeso Mononoke, gledati skozi male oči. Nekoliko kot pri nedavno videnem in v slovenščino sinhroniziranem Čudežnem potovanju sta v središču pozornosti deklici, ki se z očetom preselita na podeželje. Vsi skupaj želijo namreč biti bliže bolnišnici, v kateri se zdravi njuna mama. Toda deklici na deželi poleg zanimivih vaških sosedov srečata še totoroje - naravne duhove v treh serijskih modelih. Lahko so majhni in beli, nekoliko večji ter modri oziroma ogromni in z ustno votlino, v katero bi lahko mirno pospravili par otrok. No, mali dve grozljivo nevarnost (ne!) vsekakor preživita in ob tem doživita orto pustolovščino, ki med drugim vključuje mačji avtobus, ki ga v rit grizejo miši. Izjemno simpatična in ganljiva zgodba je namenjena velikim in malim, medtem ko je animacija, četudi je stara šestnajst let, odlična. Obenem Totoro slovi kot ena redkih risank, v kateri dejansko ni niti enega nasilnega prizora, in če si po ogledu ne boste vsaj še kak teden pobrundavali glavne skladbice, ste verjetno rahlo naglušni. Res pa je, da Totora ni baš v vsaki štacuni, saj ga v evropski regiji 2 ni, tako da ostajata ameriška regija 1 in japonska regija 2 (ki vsebuje angleške podnapise). Kljub vsem težavam pri nabavki se splača.

Kaj je dobra družinska drama, primerna za Miklavžev čas, brez luštnega govorečega kužata, ki reši situacijo? A? A??!

Če prisegate na potrebo po romantiki, ko zunaj sneži, a bi še vedno radi ostali pri klasikih, ki hranijo otroško dušo, lahko stopite korak naprej v najstništvo in si ogledate Če dobro prisluhneš (Whisper of the Heart / Mimiwo sumaseba), prav tako nastalo v studiu Ghibli. Simpatična pripoved govori o odraščanju deklice in dečka, ki se spoznata prek kartic v knjigah, ki si jih izposojata v šolski knjižnici. Ona sanjari o pisateljevanju, on o izdelavi violin, obema pa manjka poguma, da bi se s svojimi sanjami spoprijela. Seveda s skupnimi močmi najdeta moč in ob tem vsaj malce odrasteta. Kot se za Ghibli spodobi, zadevi ne primanjkuje čudežnih trenutkov; v enem takih je predstavljen baron Humbert von Jikkingen, mačji plemič, ki je gledalce tako navdušil, da je predlani dobil lasten film, Mačkova vrnitev (Neko no ongaeshi). Whisper of the Heart morete mirne duše podtakneti tudi staršem, ki bodo verjetno prijetno presenečeni ob japonski verziji pesmi Siva pot. Je pa to draga investicija, saj lahko z angleškimi podnapisi dobite le japonsko izdajo.

Sosed Totoro je eden najbolj simpatičnih in ganljivih animiranih fičrov vseh časov. Ako ga niste gledali, ga dajte.

Če se še za trenutek pomudimo v družinski zakladnici studia Ghibli, ki brez dvoma dela najbolj simpatične in družinske animirane filme tostran Disneyja (minus cuker, plus srce), bodete našli Rdeči prašič (Porco Rosso / Kurenai no buta). Vanj je Mijazaki zlil vso svojo ljubezen do letal, ki je botrovala poimenovanju njegovega studia - ghibli je šifrirno ime za frčoplan caproni CA-309 iz druge svetovne vojne - in navdušenje nad Sredozemljem. Glavni junak je pujs (italijansko porco), ki je bil svoj čas italijanski vojaški pilot, a je raje kot da bi služil fašističnemu režimu pustil službo in se zdaj preživlja na lastno pest. Lepega dne pa mu v krilateža zleze sedemnajstletna Fio, ki bi rada letela, četudi s pujsom, in ga sčasoma prepriča v to, da ni potrebe, da je vedno namrščen. Kljub otroški naivnosti, ki jo Porco Rosso ohranja z likom Fio, je film namenjen nekoliko starejšemu občinstvu, ki bo razumelo, zakaj je iz mladega moža postal godrnjavi pujs in zakaj njegovo letalo od daleč opazuje bogata lepotica. Porco Rosso ima dosti več humorja kot prej omenjena filma in bo izzval smeh, ne le smehljajev. No, tudi Pujsa z angleškimi podnapisi je žal moč najti ;e na japonskih devedejih, toda izid v regiji 1 je napovedan za pomlad prihodnjega leta. Ako ga ne bodo dali v regijo 2, naj se spremenijo v kremenateljce!

Sploh ni nujno, da v animeji nastopajo ogromni roboteji, ki se streljajo. Lahko se streljajo tudi punce. Samo ne tu.

Za konec pa še sladko-kisel anime za vse, ki se prepoznajo v Smolarjevi Bog ne daj, da bi crknu televizor. Junkers, pridi sem (Junkers Come Here), na voljo na DVDju regije 1 in dostopen v vsaki dobri animejski štacuni, je sicer nastal po knjižni predlogi, a tokrat ne evropski, temveč poševnooki. Znani japonski pisatelj Naoto Kine je januarja in novembra 1990 izdal prvi in drugi del istoimenske knjige, pet let kasneje pa so se zgodbe lotili pri Bandaiu. Zaupali so jo režiserju Džuničiju Satu, ki je vse od 1992 skrbel za divje priljubljeni Sailor Moon. Junkers iz naslova je mali, sivi, nekoliko nenavadni šnavcer, ki edini dela družbo enajstletni Hiromi. Deklica ni sirota, vendar sta oba njena starša tako zaposlena, da nikdar več ne sedejo skupaj h kosilu. Še dobro, da je Junkers tako pameten, da zna govoriti (in, mimogrede, obožuje samurajske TV-serije) in da pomaga Hiromi dobiti nazaj ljubečo družino. Anime ni požel medijske slave, a prislužil si je uradno priporočilo daljnjevzhodnega Ministrstva za šolstvo. Na posebne želje lokalnih skupnosti, šol in drugih izobraževalnih ustanov še vedno doživlja mnoge projekcije po vsej Japonski. Če to ni prisrčno!!!

Animeus simpatikus objavljeno: Joker 137
december 2004