Mange so japonski stripi, ki jih podobno kot na zahodu tiskajo na recikliran papir in so stalnica trafik ter knjigarn. Med turističnim pohajkovanjem po Deželi vzhajajočega sonca jih srečaš vsepovsod. V jutranjih urah, ko trume silijo v natrpane vlake, je moč opaziti pisarniškega uslužbenca, ki bulji v bukvico s pikantnimi dekleti, ali srednješolko, ki tristostransko manga revijo prebere v dvajsetih minutah, nakar jo ravnodušno odvrže v koš za smeti oziroma jo prepusti naslednjemu vozaču. Taki prizori so za nas tuji, saj se je ameriško ilustrirano čtivo povečini umaknilo v zbirateljske, denarno založene kroge, dočim so stripi v Sloveniji, razen občasnega Alana Forda, za otroke.

V večstostranskih manga revijah, ki stanejo le 2 do 7 evrov, se kopiči ducat avtorjev, ki tekmujejo za naklonjenost bralcev. Če so dovolj prepričljivi, se poglavja zberejo v samostojne mange.

Vzhodna stripovska kultura uspeva, saj v Japanu berejo mange vsi družbeni sloji, bogati in revni, staro in mlado, oni in one. Najbolj priljubljena žanra sta shonen in shojo: prvi obravnava fantovske pustolovščine, drugi kolobocije s simpatijami za punce. Poleg tega je moč nabaviti obilico zgodovinskih akcijad z nindžami, družinskih dram o očetih samohranilcih in romantič­nih fantazij o študentkah, ki si telo delijo z duhom. Za skrbne gospodinje se najdejo celo manga kuharice!
Raznolikih tem ne manjka in zaradi spretnega marketinga so postale mange na Japonskem masovni pro­­izvod. Tako so leta 2011 japonski založniki natisnili slabih 504 milijonov izvodov mang, kar jim je zgolj na domačem trgu navrglo več kot dve milijardi evrov. Ameriške in kanadske založbe so za stripe in grafične romane pokasirale le 540 milijonov evrov.