Revija Joker - Tič inu miš

ČLANKI

N-gage kot igralo
Smisel življenja je ležanje na plaži in smisel n-gaga je igranje. In to ne javanskih igric, marveč posebej zanj pisanih. Čeprav je n-gage izdelan na temelju ostalih Nokijinih telefonov serije 60, ima dvakrat več pomnilnika (16 MB) in 3,4 MB flash rama za boljše grafične sposobnosti. Poleg tega programerji njemu namenjene špile pišejo v jeziku C++ namesto v javanskem okolju, kar pomeni, da lahko do popolnosti izkoristijo procesor. To zagotavlja za dlančno konzolico odlično poligonsko grafiko hitrosti ter kakovosti izrisa v rangu playstationa 1. N-gage je zaradi špilavne naloge oblike, ki je standardna od Atarijevega lynxa naprej, torej na levi strani zaslončka digitalni križec, na desni akcijsko knofovje. Poglavitna sta gumba 5 in 7, ki sta izbočena, čeprav so uporabni vsi. Žal ni gumbov pod kazalcema, ki sta za ročne konzole standardna. Pohvalno je tudi dejstvo, da sprejemanje klicev in operiranje s telefoničnimi funkcijami ne pomeni, da moramo z igranjem zaključiti. Ko nas nekdo pokliče, telefon preklopi in igra se ustavi, dokler ne odčvekamo.

Križec je kakovosten in ga je moč za dodatno tipko potisniti navznoter, akcijski gumbi so takisto okej.

Čeprav so n-gageve strojne zmogljivosti na visokem nivoju in je nadzor dober, pa ga je Nokia polomila drugje. Najprej moram pokarati odsotnost gumba za hiter dostop do iger pod križcem: s tamkajšnjimi tremi knofi lahko skočimo v predvajalo MP3jev, radio in menije, dočim moramo špile izbirati skozi meni?! Prosim lepo. A daleč bolj moti nerazumljiv dezijn, ki za menjavo iger zahteva, da telefon razstavimo. Ena poglavitnih zahtev za prenosno igralno konzolo je praktičnost, kar je z uspešno zasnovo dokazal Nintendov game boy. Vstavimo trpežen modul z igro, mahnemo po preklopniku in igramo. N-gage ta postopek zaplete do onemoglosti: ko hočemo menjati špil, moramo sneti zadnji pokrov, vzeti ven baterijo, vzeti ven kartico s prejšnjim špilom, vstaviti novi špil, vstaviti baterijo, položiti nazaj pokrov in zadevo vključiti. Pustimo ob strani dejstvo, da smo tačas nedosegljivi za klice, da postopek zbujanja po vklopu traja okrog dvajset sekund in da ne moremo imeti v napravi hkrati kartice z igro ter kartice z muziko. Tega postopka med vožnjo z vlakom ali avtobusom, med hojo ali pač kjerkoli, kjer si mobilen, ne bo rade volje izvajal nihče, zlasti vsled dejstva, da so kartice MMC, na katerih so igre, na moč krhke, in da lahko na tla mimogrede streseš špil ali kak del telefona. Tistemu, ki si je izmislil sistem, zato podeljujem rjavo limono za najbolj debilnega industrijskega oblikovalca desetletja. Obenem se sprašujem, kdo je določil, da mora biti kartica SIM v n-gagu tudi, če se želi človek samo igrati ali poslušati glasbo? Nokia pravi, da je to stvar dogovora med proizvajalci, a glede na to, da je n-gage v prvi vrsti igralnik in da imamo ljudje v 99 % primerov en SIM, je to nepotrebna neprijetnost. Na škatli tudi nikjer ne piše 'Za igranje je obvezna kartica SIM', kar bi lahko ob zlobi imeli za zavajanje potrošnika. Skratka, oblikovanje ingejdža kot konzole je porazno. Prav tako me je razočarala baterija, ki po navedbah zdrži le od tri do šest ur (v praksi slabe štiri ure) igranja. GBA živi deset ur, brez luči 18.
No, vse to bi človek preživel, če bi imel imel n-gage res hude špile, take, ki bi pometle z igralnim dečkom in pokazale, kaj je pravo mobilno igranje. Vendar jih nima. Res je, da je vdelano povezovanje bluetooth (zaradi katerega je rekla pa pa infrardeča povezava) fantastično za brezžično večigralstvo. Z nekaj žongliranja se je mogoče po zraku povezati z do tremi drugimi in-gej-dževci in se brez kablovja kot pri GB(A)ju poveseliti v kakem Virtua Tennisu. Takisto mnogo obeta Nokijin vsemrežni igričarski servis N-Gage Arena, ustreznica GameSpyju s PCja. Servis, dosegljiv prek GPRSja, rabi kot posrednik za povezovanje igričarjev z vsega sveta in deluje zelo dobro, če gre soditi po preizkušenem Tony Hawk's Pro Skaterju. Škoda le, da bluetooth pobere nekaj procesorske moči in da zato število sličic na sekundo precej pade, z maksimalnih 60 fps tja na 20 do 25. Ampak modri zob in Arena težko nadomestita obsežen izbor kakovostnih naslovov, česar n-gage ob tem času nima. Nokia je za lansirni nabor poskrbela slabo, kar se v svetu iger pregovorno maščuje; podpisala je sicer pogodbo za predelavo naslovov EA Sports, vendar so ti še precej oddaljeni, pa tudi njena lastna streljanka med drugo svetovno je preložena na 2004. Tako ostaja nič kaj barvit in navdušujoč nabor predelav, neprimeren za leto 2003, z niti enim izvirnim špilom, ki ne bi bil dostopen drugje. Argument bi bil, da Nokia s temi špili meri na ljudi, ki se jim zdijo javanske igre čudo božje, vendar njena oglaševalska kampanja in propagiranje n-gaga za gamerje temu ne govorita v prid. Hkrati cena od 8.990 SIT za naslove razreda B do 11.890 SIT za prvoklasne v vidu trenutne kakovosti softvera ni le oderuška, marveč Nokia s tem posega v razred iger za PC, playstation 2 in GBA, kar je domena velikih fantov. In z njimi se n-gage s svojim portfeljem ne more kosati. Prav tako je treba pokarati dejstvo, da napravi ni priložena kaka spodobna igra ali kompilacija znanih, kratkočasnih naslovov v slogu Tetrisa, biljarda, kvartanja, fliperja i slično. Vse, kar dobimo, je takozvana Nokia Game, ki jo je najbolje zbrisati in 32 MB pomnilniško kartico, na kateri je, izkoristiti za muziko.

Tič inu miš objavljeno: Joker 124
november 2003