Sladka mala ...
Zaslug za tako miniaturizacijo je več. Ključni je ta, da je zaslon, ki je sedaj manjši (3,8-palčen proti 4,3-inčnemu) in za spoznanje bolj kontrasten, postal dr­sen, saj kot pri marsikaterem telefonu elegantno zdrs­ne navzgor. Tedaj razkrije digitalni križec, analogni drsnik, gumba start in select ter četverico akcijskih knofov. Drsnik je manjši in trši od onega v starih PSPjih, gumbi drobnejši in z manj pokljanja. Isto velja za knofa L in R, ki sta zdaj mehka, ne dajeta zvoka in ju je moč navznoter pritisniti tako v levo kot v desno. Kaj je bolje, je stvar okusa, in nekaterim se bodo zdele komande preveč stisnjene, toda sam kljub lopatastim šapam nisem imel težav. Najbolj je napredoval digitalni križec, ki ima manjši hod in je natančnejši. Diagonale so izvedljive, kar je :ava: za pretepačine. Na gornjem robu, ki ga izvlečeni zaslon pokrije, so še gumbi za kontrast, glasnost in ukinitev zvoka. Levo je drsnik za vklop brezžične povezave, desno slider za izklop ali spanje, spodaj pa večnamenska vrata in priključek za slušalke.

Dizajnersko je go kul pripravica – elegantna, zmogljiva in dovolj majhna ter tanka za v varžet.

Drugi razlog, da je lahko go tako liliputanski, je odpra­va pogona UMD. Za ta mini plošček, skrit v plastično ohišje, kamor je moč spraviti 1,8 GB podatkov, je imel Sony velike načrte. Plasiral ga je kot idealen prenosni medij tako za igre kot za filme. Slednjih je bilo na UMDjih kar nekaj, od Spider-Mana do Hera. A načrti so se izjalovili in UMD je kot filmski format že nekaj časa mrtev, tako da so na njem le še špili za PSP. Go se ograjuje celo od tega, saj drajva nima. Igro vanj spraviš tako, da jo s kreditno kartico ali predplačniško kodo kupiš v Sonyjevi internetni štacuni, nakar se po brezžični povezavi wi-fi prenese v 16 GB notranjega pomnilnika flash ali na vstavljeno pomnilniško kartico. Na taistih ležijo slike, glasba in filmi, ki jih PSP go predvaja. Še en način je povezava po USB-kablu s playstationom 3 ali PC­jem, kjer je nameščen program Media Go. Kul za tiste, ki so zaljubljeni v digitalno dobo, nimajo težav s tem, da so cene iger na spletu enake onim na fizič­nem mediju, in čislajo hitrost nalaganja, ki je iz rama ali s kartice neprimerno višja kot s sikajočega UMDja. (Ja, taka kot na skrekanem peespeju, o pirat z gorjancev.) Nekul za one, ki že imajo knjižnico UMDjev. Ker se je Sony do nadaljnjega odpovedal programu prenosa ploščkov v digitalno obliko, si lahko doslej kupljene ig­re na tem mediju vtakneš v rektum. Baterija kljub od­­sotnosti fizičnega pogona traja približno enako, se pra­vi kake štiri ure.
Gojeva softverska funkcionalnost je drugače skoraj identična PSPjem 1000, 2000 in 3000. Meniji v cross media baru so enaki, prijava v PS Network takisto. Razliko opaziš le po nekaj možnostih. Izstopata pavziranje igre, kjer si sistem trenutno vsebino zapiše v pomnilnik, da lahko greš s konzolico počet kaj drugega, in povezovanje z bluetooth napravami. To pomeni, da lahko z gojko povežeš modrozobe slušalke in sixaxis oziroma dual shock 3 za PS3, nakar z njim šopaš igre za PSP. To je zlasti fino, če imaš kompozit­ni ali komponentni kabel za TV, saj go v tem primeru postane orenk sobna naprava.

V PS Storu so se prihodom gojke pojavile krat­ke, poceni igre pod nazivom Minis. Zvečine so predelave (PC, iphone), delujejo pa na vseh PSPjih.