Norija okrog globinsko-stereoskopsko-3D slike, kakorkoli ji že hočeš reči, se je polegla. Izdelovalci so našli nove limanice za mamljenje novosti željnih, na primer 4K, 3D pa je v kinih in na televizorjih postal nekaj običajnega. Ter nekaj, česar dosti ljudi ne mara ali sploh ne uporablja. To je ugotovil tudi Nintendo in nastal je 2DS, zadnja inačica njihove (na tujem) izvrstno prodajane ročne konzole 3DS. 
Medtem ko gornji zaslon pri 3DSu in njegovi povečani izpeljanki XL kaže globinsko sliko, je na 2DSu taisti prikazovalnik čisto običajen. Po eni strani je to krnitev izkušnje in zanikanje namena naprave. Po drugi pa se drkalica s tridejem nikdar ni zares okitila in izkazala. V nobeni igri ni obvezen in le peščica je takih, kjer doprinese k izkušnji, na primer v določenih sobanah Super Mario 3D Landa in pri vlačenju blokov iz zidov v Pullblox. Zvečine je kozmetične sorte, ko denimo v strategiji Fire Emblem: Awakening vidiš, kako nad bojiščem polzijo oblaki. Dosti ljudi stereoskopijo z drsnikom zmanjša na minimum ali jo izklopi, ker jim gledanje v 'tunel' ni pogodu. Prav tako zna biti naporno držati konzolo pod določenim kotom, kajti kakor hitro jo preveč nagneš ali premakneš glavo, gre efekt po zlu.
Taki ne bodo imeli nič proti redizajnu, sploh ker je onegaj cenejši. Namesto 165 evrov, kolikor pride stari 3DS, oziroma okoli 190, ki jih terjajo za XL, 2DS (z napajalnikom) stane 130 apoenov, kar je ugodno za sistem z veliko količino kul iger. Med najboljše sodijo omenjeni Mario Land, Animal Crossing: New Leaf, Donkey Kong Country Returns, Paper Mario: Sticker Star, Luigi's Mansion 2, Kid Icarus: Uprising, Resident Evil: Revelations, Zelda: Ocarina of Time … Opise naj­deš v Jokerjih in na Joker.si. To so sicer igre za štirideset evrov, ki pa količkaj predanemu tudi dajo štiridesetkrat več kakovostnega igranja od telefoničnih neumnosti za bakšiš. Po sploš­nem mnenju med izpostavitve vredne sodijo še novi Pokemoni X in Y, če­prav se nam je zdelo enolične tlake preveč. A otroci so navdušeni rav­no nad njo.

Zaradi prenovljenega, zaobljenega para gumbov pod kazalcema 2DS v redu sede v večje roke, hkrati pa ne povzroča preglavic manjšim. Nintendo zna.

Prav otrokom je 2DS v osnovi namenjen. Školjkasta zasnova je preteklost in naprava je zdaj enoten kos konkretno trde plastike. Zgoraj je širša kot spodaj, tako da je oblika edinstveno klinasta, in lepo sede v roko. Ima enako velika zaslona kot 3DS; zgornji je večji in ne zaznava dotikov, spodnji je manjši in jih, tako da po njem šlataš s prsti ali priloženim perescem. Dimenzije so primerljive z odprtim navadnim 3DSom, so pa gumbi razporejeni nekoliko drugače in bolj štrlijo iz podlage, tako kot digitalni križec. Bistvenejša sprememba sta gumba L in R pod kazalcema, ki se ukriv­ljata po robu in sta večja kot prej. Ostalo je pretežno enako, le na drugih mestih, od reže za module, ki sprejme tudi stare DSove, do prostora za SD-kartico (priložena je 4 GB), kamerice spredaj in dveh zadaj – čeprav je to hecno, saj globinskih podob, ki jih dotični snemata, ni več moč prikazati. Ni pa gumba za wi-fi, kajti to opcijo najdeš v meniju. In zvok je mono, medtem ko izhod za slušalke ostaja stereo. Združljivost na vseh področjih je seveda stoodstotna. Vse igre za 3DS delujejo na 2DSu, saj stereoskopija ni nikjer pogoj.
Pod črto je 2DS prijetno cenejša alternativa klasič­ne­mu 3DSu. Ta je bolj imeniten in ličen, a vsakdo si ga ne more privoščiti in morda bo ravno tistih par desetakov odločilnih pri nakupu. 2DS cilja na otroke in v njihovih rokah se bo počutil najbolj domače. Vseeno pri tem priporočam nakup zaščitne torbice, saj bi znala ekrančka v šolski torbi kljub zaščitenosti utrpeti kako razo ali hujšo poškodbo. Za starejše oziroma tiste z večjimi dlanmi pa je boljši predimenzionirani XL, saj se z njim prsti ne bodo ukrivili v večni krempelj. To je resna nevarnost, saj je za Nintendov(sk)e igre značil­no, da jih ne moreš nehati igrati.