|
ČLANKI
![]() ...
Gorostas Sneti dobi v roke večjo inačico konzole 3DS, nedvoumno klicano XL. Na njej igrice zaradi večjih zaslonov eXa še hitreje.
Do nas, nadpovprečno velikih, svet ni prijazen. Avtobusi nam na čelih puščajo sledove prenizko nastavljenih štang, rudniški jaški se nam kruto posmehujejo in med hoteli iščemo take z nestandardnimi posteljami. In ker k stasu pašejo bolj lopataste dlani, imamo težave z ročnimi napravami. Nintendov 3DS je denimo fina drkalica, a kot zastopniku visokorasle nordijsko-slovanske rase, vajene vihtenja krampov in sulic, mi je v rokah od nekdaj čemel nekoliko neudobno. Zato sem vesel, da Nintendo prodaja model XL.
Radost za prste Pri tem, da XL lepše sede v večje dlani, ne igrajo vloge ne gumbi ABYX, ne analogni drsnik in digitalni križec. Vsi so praktično enako veliki kot na standardnem 3DSu. Gre za to, da je držalna površina večja, kajti XL meri 15,6 centimetrov krat 9,3 v primerjavi s 13,4 krat 7,4. Daljši prsti zadaj niso več skrčeni ali prepleteni, kar pripomore k bolj normalnemu oklepanju. Tudi gumba L in R je laže stiskati s konicama kazalcev, ne da bi ju imel skrčena v krempelj. Drugače povedano: po večurnih seansah Fire Emblema so me roke na navadnem 3DSu obvezno skelele, na XLu prav nič.
Je pa XL malo težji, 336 gramov proti 235, in zaradi svojih dimenzij manj instantno prenosljiv, čeprav še vedno sede v malo večji hlačni žep. In velika škoda je, da na desno stran niso dali druge analogne gobice, ki jo za nadzor kamere in slično podpira nekaj iger, na primer Kid Icarus. Še vedno jo je treba kupiti ločeno in paziti, da ubodeš inačico za XL. Ikselove strojne sposobnosti, zanikrni kamerici in stereozvočnika so do pičice enake kot pri manjšem bratcu. Tako kot operacijski sistem in manko sposobnosti za kaj drugega kot igranje. Zato so prednosti drugod. 1750-miliamperska baterija je pri mojem konkretno dolgem nažiganju naslovov z modulov zdržala pet ur, uro več kakor pri malčku. Zraven namesto dvogigabajtne kartice SD dobiš štirigigabajtno SDHC (oznaka se tiče kapacitete, ne hitrosti). Plastika ni več zglajena in bleščeča, temveč mat, kar manj pobira madeže. Drsnik za stereoskopski učinek se zdaj pri minimalni nastavitvi nekoliko zatakne, odpiranje ima vmesno stopnjo več in popravek so doživeli gumbi za vklop, start, select ter home, ki so prijaznejši za pritiskanje.
Veselje za zrkla Največja noviteta sta krepko povečana ekrana. V golih dolžinskih merah ne govorimo o blazni napihnjenosti, saj zgornji po diagonali namesto 9 meri 12, spodnji pa namesto slabih 8 nekaj manj kot 11 centimetrov. Toda vtis je krepko drugačen. Kar je bilo prej dokaj majhno, ti zdaj skače v fris, zlasti če si nagnjen k močni stereoskopiji. Do konca potisnjen drsnik za slednjo 3D-efekt okrepi do skrajnih meja prijetnosti, a če si zmernejši in si vajen držanja naprave v enem položaju, je kul. Ker sta ogledni površini konkretnejši, konzole ni treba več imeti tako blizu oči, posebej če nosiš očala za kratkovidnost, zaradi česar je igranje enostavno prijetnejše in vzdušje boljše. Zlasti pri naslovih s poligonsko grafiko, ki terjajo natančnost, kot sta Monster Hunter in Super Mario Land. Primerjalno se počutiš domala kot v kinu. Je pa res, da so vsled neizboljšanega droba piksli večji in hitreje opaziš grafične pomanjkljivosti, zlasti nazobčane robove.
XL je v prvi vrsti namenjen ljudem z večjimi dlanmi in slabšimi očmi, torej starejšim. Tistim, ki razumejo, da so na njem zvečine doma pisane, prijazne igre, ki so dražje in imajo bistveno več globine od telefonskih. Če sodiš med take odjemalce, je nakup smiseln, kajti tržno je sistem uspešen in bo z nami še leta. V poštev pride celo nadgradnja s starega 3DSa, ako imaš z njim ergonomske preglavice ali se strinjaš z mano, da je večje bolje. Razlika v ceni formalno znaša 40 evrov - mali je 180, XL pa 220. A vedeti je treba, da pri slednjem v hecni Nintendovi potezi ni napajalnika, ki ga kupiš ločeno za desetaka ali uporabiš tistega za DSi / DSi XL.
|
|
|