Revija Joker - Zora bioničnega človeka

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zora bioničnega človeka

Električne oči in ušesa
Obilica dela je že s tem, da bi naši možgani nadzorovali umetno okončino. Da pa bi strojna oprema posredovala podatke možganom, meji na znanstveno fantastiko. A vendarle smo sposobni tudi tega. Naprava lahko dejansko postane naše čutilo, kar je sveti gral bionike. Kajti biti slep ali gluh je še huje, kot da ti manjka ena roka. Sprejemanje informacij je namreč človekovo bistvo in večina defektov, ki te oropajo vida ali sluha, nastane na periferiji, torej v očesu ali ušesu, oziroma pri prevajanju signala.

Zdravniki priporočajo, da tistim, ki so primerni za polžev vsadek, elektroniko vdelajo čimprej. Zato poseg opravljajo že pri malčkih. Tako namreč uja­mejo fazo, ko pričnemo zavestno prepoznavati in ra­zumeti govor. Operacija je resda videti grozljiva, a bo brazgotina nevidna, saj jo bo zakrilo la­sišče. Elektroda gre di­rektno v notranje uho, kjer električni impulzi dražijo živčne končiče v polžu.

Zato so prej omenjeno karto možganske aktivnosti naj­prej pograbili strokovnjaki, ki so se ukvarjali s slušno prizadetimi. Dokler ima človek vsaj deloma ohranjen sluh, mu namreč pomaga preprost aparat, ki zgolj okrepi jakost zvoka. Za gluhe od rojstva pa pomoči ni bilo, dokler niso pričeli razvijati kohlearnih vsadkov. Da neposredna električna stimulacija sluš­ne­ga živca v naših možganih proizvaja zvok, se je vedelo že od takrat, ko si je leta 1790 Volta porinil elektro­de v ušesa. Toda resno so s tem pričeli eksperimentirati pred približno pol stoletja. Prve naprave so bi­le grobe in paci­e­nti so slišali vse kaj drugega kot dejanske zvoke, a že v šestdesetih so bile naprave zadosti kvalitetne, da je bilo moč razločiti govor. Večji problem so bili pacienti, ki so se morali naučiti povezati zvoke z gibanjem ustnic, da so besede razumeli. Mini­a­turizacija je poskrbela, da zdaj ljudje ne izgledajo več kot roboti, še vedno pa je mikrofon dobro viden v lasišču, kar ustvari videz, kot da si prikorakal iz ZF-filma.

Zgoraj je Adam Jensen, kibernetsko obogaten protagonist iz Deus Exa, igre, ki se v celoti bavi s prob­le­ma­tiko (zlo)uporabe tovrstnih pripomočkov. Spodaj pa je kiborški policist Murphy, med brati znan kot Robocop.

Vse sicer ni rožnato. Nekaterim vsadek ne pomaga ali prinese neprijetne stranke učinke, od glavobolov in fantomskih zvokov do nekroze okolnega tkiva. Vseeno so tisoči pripravljeni plačati to ceno, da lahko slišijo, in solze sreče so ob tem dogodku pravilo.
Še bolj drastični so pristopi k vračanju vida. Nekaterim pomaga že laserska stimulacija mrežnice, ki se s tem zbudi, dočim so za nami že prvi uspešni poskusi vsajanja tipal v očesno ozadje, ki prevzamejo funkcijo poškodovanih paličnic in čepkov, napajajo pa se brezžično. Tovrstni sistemi delujejo le, če je optični živec nepoškodovan, torej je defekt v očesu samem. V nasprotnem primeru je treba poseči neposredno v možgane. Postopek je podoben kot pri kohlearnem vsadku, le da mikrofon zamenja kamera, ki prenaša impulze neposredno v center za vid po fini mrežici elektrod, nameščeni neposredno na možgansko skorjo. Gre za res invaziven proces, katerega rezultati so trenutno nadvse skromni. Redki slepi prostovoljci, ki sodelujejo v poskusih, sicer zaznavajo svetlobo, a daleč od kakršnekoli jasne slike, niti ne morejo prepoznati barv. Če smo za sluh potrebovali pol stoletja, ga bomo vsaj še toliko potrebovali za kolikor-toliko spodoben približek zdravemu vidu. In še malo dlje za zaznavanje globine.

Dean Lloyd boleha za retinitisom pigmentosa, redko boleznijo, zaradi katere celice v njegovi mrež­ni­ci odmirajo. Rešitev: v oko ima vsajen sprejemnik, ki pošilja električne signale neposredno v optični živec. Vir podatkov je kamera v očalih, sig­nal pa se prenaša brezžično. To ne pomeni, da lahko z očali špega za hrbet ali jih celo pusti pri sosedu: domet oddajanja je vsega nekaj centimetrov.

Zora bioničnega človeka objavljeno: Joker 229
avgust 2012