Revija Joker - Zora bioničnega človeka

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zora bioničnega človeka

Glej, premikam se!
Eksoskeleti zaznavajo in krepijo dejanske človekove gibe, zato jih lahko uporablja tudi zdrav človek. Pomislite na Ripley v filmu Aliens, ko se spopade s kraljico. To je načeloma to. Seveda od delujočih modelov ne gre pričakovati premetavanja zabojev in pretepanja z vesoljci, čeprav ameriška vojska dela na tem. Medicinski modeli so namenjeni zlasti tistim, ki so prešibki, da bi lahko nosili lastno težo. Naprednejši modeli z umetno pametjo pa paraplegikom, ki lahko nato končno vstanej

Na prvi pogled je stvar videti hudo nerodna, posebej če zraven štejemo nahrbtnik z baterijami. Ta kljub glomaznosti zaenkrat zagotavlja le kako uro delovanja. Tudi tu, podobno kot pri električnih avto­mobilih čakamo na novo generacijo hrambe. Ven­dar to ljudi, ki bi radi končno vstali iz vozička, ni­ti najmanj ne moti.
o iz vozička. V tem primeru čipi skrbijo tako za premikanje kot za vzdrževanje ravnotežja. Eksoskelet krmiliš z nagibanjem v smer, po­dobno kot pri razvpitem dvokolesniku segway. Karatejskih brc in košarkarskih skokov ne zmore, a precejšnja dosežka sta že hoja in tek.
Pa dobro, noge so primarno namenjene hoji. Roke so povsem druga pesem. Brez prstov in njihove spretnosti tegale članka ne bi bilo, kajti sistemi prepoznavanja glasu, sploh slovenskega, so še vedno srednja žalost. Temu primerno je nadzor dosti bolj zapleten. Prve umetne roke, ki so premikale prste, so se zatekle k zanimivemu triku: natrenirati druge mišice in signal, da so se skrčile, prenesti skozi elektrodo. Eden od pionirjev tega početja je avstralski umetnik Stelarc, čigar ustvarjalni opus temelji na sožitju elektronskega in biološkega organizma ter obojesmerni manipulaciji. Že pred več kot dvajsetimi leti si je tako izdelal tretjo roko, ki jo je krmilil s trebušnimi mišicami. Danes zdravniki v ta namen običajno uporabljajo mišice ramenskega obroča, pa tudi druge, odvisno od tega, kaj pacientu najbolj ustreza. Učenje je sicer dolgotrajno, a so rezultati zadovoljivi.
Ravno dolgo šolanje je botrovalo elegantnejšemu pristopu. Čemu brati mišično aktivnost, če lahko s tipali zaznavaš živčno? Procesor nato različne impulze prevede v gibanje, ki ga hočeš izvesti, in hop, umetno roko podzavestno nadziraš, kot bi lastno! Pilotski primer je Američanka Claudia Mitchell, ki je leta 2004 ostala brez roke v ramenu. Zdravniki so živce iz ostanka roke napeljali na njen prsni koš, kjer so se počasi obnovi­li, nato pa jih povezali s senzorji in jo leta 2008 op­remili s prvo pravo bionično roko. Operacija je uspela še predobro, saj niso obnovili le motoričnih sposobnosti, marveč tudi čutne. Zato Claudia sedaj v ne­obstoječi roki zaznava vročino, mraz, bolečino in celo dotike. Če torej hočeš, da čuti tvoj stisk roke, jo mo­raš zgrabiti za joško. Hec. Danes dohtarji raje živce napeljejo v krn, dočim tipala namestijo kar v man­šeto proteze. Seveda pa gre še vedno zgolj za prototipe.

Claudia je ena prvih pacientk z delujočo kompletno bionično roko. Nadzoruje jo z živci, ki so jih iz amputirane roke presadili na njen prsni koš. Za premikanje okončine ji ni treba razmišljati, le gib na­pra­­vi, kot bi ga s pravo roko. Nekako tako, kot je Mor­fej ukazal Neu v Matrici: “Stop trying to hit me and hit me!” No, mehanska roka je zaenkrat bolj nerodna kot prava. Do skoraj popolne replikacije bomo zatorej še počakali kako desetletje.

Enako velja za nevralne vmesnike, ki smo jih že lahko videvali po računalniških sejmih. Ti impulzov ne beležijo iz perifernega živčevja, marveč skušajo informacijo razbrati neposredno iz možganov. To niti ni tako težko, odkar smo izumili magnetno resonanco in končno lahko dokaj natančno razbrali, kaj se dogaja v naših sivinah, ko počnemo določene reči. Na trgu je bilo kar nekaj komercialnih produktov, tudi cenejših, re­cimo OCZ nia, ki ga ne delajo več. A kaj več kot ig­ra­ča za nekaj dni niso. Natančnost odčitavanja je namreč premosorazmerna s količino odštetih bankovcev. Nemara se vam premikanje kazalca na računal­niš­kem zaslonu samo z mislimi ne zdi nič posebnega, tetraplegiku ali Stephenu Hawkingu pa je lahko živ­lje­njskega pomena. Kar je še pomembneje, tovrstni sis­temi lahko delujejo dvosmerno, le da je prenašanje informacije v možgane malček bolj invazivno.

Zora bioničnega človeka objavljeno: Joker 229
avgust 2012