Kljuka in lesena noga
Ljudje smo izgubljali okončine praktično od takrat, ko obstajamo. Če je šel prst, še ni bilo problema, resnejše poškodbe pa so bile rade usodne. Ko smo postali civilizirani, smo napredovali v zdravilstvu in pre­živeli marsikaj hujšega. Ena najstarejših ohranjenih protez tako prihaja iz starega Egipta: gre za lesen prst na nogi, vpet v usnjeno uzdo, ki ga je držala na mestu. Številne bitke starega in srednjega veka so tak­isto skrbele, da se razvoj nadomestnih okončin ni us­tavil, a je bil žal omejen z mehaničnim znanjem takratnih 'inženirjev'. Kljub temu so že v srednjem veku znali napraviti roko, ki se je s sistemom vzmeti odpirala in zapirala ter tako omogočala pisanje ali držanje predmetov. No, tovrstne ekstravagance so bile rezervirane za najbogatejše ali najbolj zaslužne, dočim je plebs okoli štorkljal z doma narejenimi gorjačami.
Smo pa zato že pred skoraj tri tisoč leti znali delati čisto poštene umetne zobe. Ob manku ustne higiene so pravi zobki izpadali kot za stavo, zato so jih nadomeščali z živalskimi ali človeškimi zobmi - nemalokrat lastnimi, nabitimi v leseno podlago. Tovrstne proteze so se hitro uničevale, a jih je bilo moč enostav­no nadomestiti, uporabnik pa tako ni bil obsojen le na srebanje juhe. Ena najbolj slavnih protez je tista prvega ameriškega predsednika Georga Washingtona. Zanjo večina ljudi napak misli, da je lesena, a je bila v resnici iz slonovine in zlatega okovja, ki je premoglo celo vzmet. Bojda je Washington na portretih ta­ko namrščen ravno zato, ker je moral držati usta skupaj.
Les so dandanašnji uspešno zamenjali moderni in lahki materiali, kot so plastika, aluminij, silikon in raz­ni kompozitni materiali, pa titan za umetne kolke. Športne proteze uporabljajo ogljikova vlakna ali še kaj bolj vesoljskega. Ravno s takimi dosega južno­afriški atlet Oscar Pistorius na sliki zgoraj neverjetne rezultate. Atletska zveza mu več let ni dovolila tekmovati z zdravimi tekači, ker naj bi imel neupravičeno prednost. Leta 2008 je proizvajalec protez Ossur doka­zal, da so mu zgolj povrnili tisto, za kar ga je prikrajšala narava. Rodil se je namreč brez mečnic. S podobnimi te­ža­vami se srečujejo invalidi kolesarji. Bojda so bili njihovi karbonski podaljški preveč aerodinamični, zato so jih pričeli regulirati. In to dosegamo že z mehanskimi protezami. Kaj pa, če pristopi elektronika?

Nemara bodo v prihodnosti umetne okončine obli­kovala kar podjetja, ki izdelujejo športno opremo. Tako si je vsaj zamislil oblikovalec Colin Matso, ko je skreiral model proteze, napravljen po smernicah za copate in drese znamke Nike. Gre le za študijo, kajti model na sliki ima umetno nogo fotomontirano in je drugače povsem zdrav.