Revija Joker - Mož za pestjo

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Mož za pestjo

"Vse znanje na koncu po­­meni poznavanje sebe"
Že kot sem kot mulec gledal Bruceove filme, sem čutil, da je v njem nekaj več. Da ne gre za še enega akcijskega pozerčka. Šur, tako kot še milijonom mi je dogajal zaradi mlatenja in prezence. Kamera ga je oboževala, naj je bil oblečen še tako zanikrno. Bela srajca, navadne hlače, črni čevlji ... pa vendar se je takoj ločil od ostalih. Bil je čeden, a ne preveč, kljub temu pa nisi mogel odtrgati pogleda od njega. Bil je kot vzmet, ki je na tem, da se sproži - v njem je plala skrita moč, več magnitud silnejša od one v klasičnih mišičnjakih. Da ne omenjam njegovih izvirnih, neponovljivih glasov, grimas in poz.
Morda sem na instinktivnem nivoju vedel, kako se je Bruce v resnici gnal za uresničenje svojih sanj, skozi katere je hotel nekaj povedati. Ja, v filmih je bil gud gaj, ki tepe bed gaje. Vendar je bila v scenarijih zmeraj dodatna vrednost, prispodoba ali sporočilo. Filme podrobneje analiziram na črni strani, tu naj povem to: med vsemi borilnimi filmi, ki sem jih videl - in videl sem skoraj vse -, so Leejevim enaki samo Rockyji in Raging Bull. Po eni strani zato, ker njegovi šefovski nasprotniki niso levaki, ampak študirani borci, naj gre za večkratnega prvaka ZDA v karateju Chucka Norrisa, šampiona kickboksa v težki kategoriji Roberta Walla (bradati telesni stražar v Enter the Dragon), enega najviše rangiranih učiteljev hapkida Ji Han-Jaeja (Game of Death) ali Bruceovega starega prijatelja Dana Inosanta, avtoritete na področju filipinskih veščin. Po drugi pa, ker scenaristično in izrazno ne gre za šit, ampak za čustvene, metaforične, vse bolj zrele izdelke, ki vsebujejo tisto, kar je Bruce vedno želel - posredovanje kitajske kulture zahodu. Svoje ljudsko izročilo je namreč nadvse cenil.
Res je, da ga je razkrival kvečjemu po drobtinah, a tisto so bili drugi časi. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so bili Kitajci, Japonci in drugi Azijci obravnavani kot drugorazredni. Revni kitajski priseljenci so v 19. stoletju na roke zgradili velik del ameriških železnic in so belcem v šestdesetih še vedno prali perilo ter jim kuhali, Japonci so zakrivili Pearl Harbor, Amerika pa je bila zapletena v vojno v Koreji in pozneje v Vietnamu. Bruce je bil le še en rumenček, ki je delal v restavraciji. Ko je v Seattlu pridobival izobrazbo in shodil s svetlolaso Lindo, je dobro spoznal rasizem. Medrasne poroke so na državni ravni legalizirali šele leta 1967! Toda po svoji stari navadi je segregaciji pogledal v oči in ji arogantno naznanil: "Jaz, Bruce Lee, bom postal najbolj plačan orientalski superzvezdnik v Hollywoodu!" To je bil visok cilj, kajti tistebodi so filmi Azijce prikazovali kot komedijantske bedake, na primer poševnookega soseda Katharine Hepburn v Zajtrku pri Tiffanyju (1961).
Naspoled mu je uspelo, čeprav deloma zaradi kupice nemške krvi, ki mu je dala ne preveč 'kitajski' obraz, in po ovinku skozi Hong Kong. Odprl je vrata naslednikom, kot so Jackie Chan, Jet Li in Chow Yun-Fat. Zaradi njega so bili Kitajci videti seksi, borilne veščine so postale normalen del filmov in sčasoma so skoznje prisijali še drugi kulturni vidiki najbolj množične dr­ža­ve na svetu.

Mož za pestjo objavljeno: Joker 228
julij 2012