Bruce Lee ni toliko ime kot kliše v slogu pirata in nindže. Ni več človek iz mesa in krvi, ampak Brusli - pretepač brez para, pravljični junak, legenda, ki ukrivlja prostor in čas, čefurski vzornik, ki je pred štiridesetimi leti v Kinu Šuškavac, ee, Kinu Šiška botroval bajni prodaji vs­topnic, v Mostarju pa so mu zg­ra­dili kratkoživi spo­menik (pravega ima v Hong Kongu). Zakaj je toliko čapcev škr­bastih? Ker trenirajo z nunčaki!
Saj veš, kakšne zgodbe še krožijo o Brusliju, ne? Burazeru! Luda kuča! Bil je on tak mojster, da so ga lahko ubili le z laserji - pa ne z navadnimi, marveč z zastrupljenimi, in šele potem, ko so ga zvezali s ketnami! (George Lucas je Star Wars posnel, ko je videl, kaj zmorejo laserski žarki.) Z nunčaki se je bril in z njimi simuliral rotor od helikopterja, zato je lahko letel! Njegovo seme je zdravilo raka! On ni imel kuhinje, ker je maščevanje jed, ki tekne hladna! Ni imel srednjega imena, ker se ga je balo! Bil je tako časten, da je nasprotnika vedno posvaril z "Watchooout!" Espadrile si je izmislil! Številnih filmskih prizorov z njim niso posneli pri štiriindvajsetih sličicah na sekundo, ampak pri dvaintridesetih, nakar so jih upočasnili, da so gledalci sploh lahko videli gibe!

Bruce je bil edini, ki je nalomil Chucka Norrisa, v filmu Way of the Dragon. Kljub temu ni postal tema internetnih memov. Po mojem zato, ker je bil pre­več badass, da bi bil tarča posmeha.

Slednje je res. Vendar to še zdaleč ni edi­no impresivno dejstvo o človeku, ki je enim sme­šen možic in aroganten bedak, drugim pa car in vzor - in to ne tiste sorte, ko si želiš biti on, da bi premlatil vso Prištino. Si vedel, da je Bruce Lee delal sklece na dveh prstih ene roke? Da je bil eden prvih učiteljev kitajskih borilnih veščin v Združenih državah, ki je in­štruiral zahodnjake? Da je na turnirju v karateju leta 1964 izvedel one-inch punch, ki je nasprotnika, mojstra borilnih veščin Boba Bakerja, odbil dva metra nazaj? "Naslednji dan nisem mogel v službo, ker so me reb­ra preveč bolela," je kasneje dejal Bob, Leejevi so­igralci v filmih pa so pripovedovali, da je občutek, ko so prejemali brce 173 centimetrov viso­kega in 60 kilogramov težkega Kitajca, tak, kot bi vanje priletel avto.
Vendar Bruce ni bil rojen superman, ampak je uspeh dosegel s trdim delom, vztrajnostjo in kancem sreče. Telesno je bil svojčas vse prej kot perfekten, saj so ga zavrnili na naboru za vojsko in je nosil kontaktne leče. Le s trdno voljo in treniranjem najmanj dve uri vsak dan, naj je deževalo, snežilo ali kurilo, je dosegel svojo znamenito formo. Po stanovanju si je puščal motivacijske listke, prepiral se je z ženo in bil frustriran gle­de položaja Kitajcev v Ameriki. Od Hong Konga do Hollywooda je prehodil dolgo pot in kdove, kaj bi še dosegel, če ga ne bi obiskala Matilda. To je zgodba o človeku, ki je o sebi rekel: "Odkar pomnim, se mi zdi, da imam v sebi ustvarjalno in duhovno silo, ki je večja od vere, ambicije, samozavesti, odločenosti, vizije. Je vse to skupaj." Zgodba o možu za pestjo.