Revija Joker - Zvezdam naproti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zvezdam naproti

Naslednji svetovi
Prva sonda, ki se je približala drugim planetom, je bil ameriški Mariner 2. Ta je leta 1962 letel mimo Venere, njegov naslednik Mariner 4 pa tri leta kasneje mimo Marsa. Sovjetski uspeh je bil mehak pristanek na obeh sosedih in kratkotrajno oddajanje v letih ’70 in ’71. Vseeno je NASA pri raziskovanju sončnega sistema mnogo prodornejša. Sondi Voyager 1 in 2 sta na letu proti skrajnim mejam osončja že polnih 34 let in sta na poti srečala vse planete ter njihove mnoge satelite.
Naša Luna ni prijazna. Je siva, brez sledu vode in brez atmosfere, saj ima premajhno maso, da bi uspela zadržati ozračje. Padajoče kamenje potemtakem ne izgori v ozračju, marveč trdo treska na površje, kar se jasno odraža na gostoti kraterjev. Najbližji naslednji svet je Venera, vendar pri 460 stopinjah Celzija nima na njej človek česa početi. Edini možen je zato Mars. Četrti planet v sončnem sistemu bi znal skrivati tekočo vodo, ima atmosfero, celo material za izdelavo goriva, temperatura na površju je relativno znosnih -60 do +20 stopinj Celzija in njegov dan je zgolj 40 minut daljši od našega.

Marsovce so si izmislili v 19. stoletju, ko so astronomi opazili sezonsko spreminjanje površja in vzorce, podobne kanalom. To so pripisali vegetaciji in namakalnim sistemom. Šele pred kakimi petdesetimi leti so te mite dokončno ovrgli z razlago, da so kanali optične ukane, dozdevno spreminjanje površine pa gre na rovaš taljenja ledu in vremenskih sprememb. Prvo površinsko fotografijo Marsove rdečega terena, ki izhaja iz oksidirane oziroma zarjavele ‘elezove rude, je posnela sonda Viking, ki je lepo pristala leta 1976. Najboljše pa so posredovali trije roverji: Sojourner (1997), Spirit in Opportunity (oba 2004). Spirit se je pred leti zagozdil, tadrugi pa še vozi. Curiosity je na poti od lanskega novembra in bo pristal letos avgusta.

Statične posnetke in analize marsovskih kamnin je pridobil že projekt Viking v letu 1975, prve marsovske kilometre pa je naredil rover leta 2004. Vozil smo na rdeči planet poslali še nekaj, a vsa so šla le na enosmerno pot, zakaj vračanje je zaenkrat prevelik zalogaj. Rusko-kitajska naveza je lani izstrelila raketo na povratno misijo na Marsovo luno Fobos, vendar je zaradi napake letos padla nazaj na Zemljo. Naslednja taka iniciativa je podvig ExoMars, astrobiološko podjetje ameriške, evropske in ruske vsemirske agencije. Zaenkrat je načrt v letu 2016 in 2018 lansirati dvoraketno odpravo z namenom vrnitve in poglobljenega iskanja vode ter morebitnega življa.
Človeške odprave na Mars so kajpakda v načrtih, ampak jih najbolj optimistični obeti postavljajo v sredino tridesetih let. Tako je zapisano tudi v Obamovi vesoljski politiki, ki med ostalim napoveduje pristanek človeka na asteroidu, razvoj nove klasične rakete za prevoz ljudi Orion in večji izkoristek Mednarodne vesoljske postaje. Ponovni obisk Meseca, ki ga je napovedoval Bush, po novem ni v prvem planu. Vsekakor bomo na naš satelit ljudje še šli, saj so za prihodnjo dekado tak projekt v svoj program uvrstile vse 'vesoljske' države, vključno z Indijo, Iranom in Kitajs­ko. Bi bil že čas, kajti verjeli ali ne, od leta 1972 (Apollo 17) nismo bili dlje v vesolju kot v nekajstokilometrski okolici modrega planeta.

Oba Popotnika so izstrelili leta 1977 v razmiku petnajstih dni. Danes sta 115 oziroma 98 astronomskih enot – razdalj od Zemlje do Sonca – daleč, še enkrat dlje od Plutona. To pomeni, da signal domov po­tuje skoraj 14 ur. Dvojka gre v smer Siriusa, najbolj svetle zvezde na našem nebu. Tja bo prišla čez 300.000 let. Na krovu imata zlato ploščo, nekakšno časovno kapsulo, v katero smo Zemljani spravili pozdrav morebitnemu najditelju in slike ter zvoke z našega planeta. In seveda navodila za uporabo.

Ker bi ob standardni raketni tehnologiji vožnja do Marsa vzela tričetrt leta, to predstavlja velik zalogaj tako za telesno kot duševno stanje astronavtov. Pogonska revolucija je nujna. Sončna jadra, ki jih poganja gibalna količina fotonov in so se nedavno že izkazala na dveh sondah, za take namene niso, kajti njihova prednost je v brezplačnosti prevoza, ne v hitrosti. Zelo verjetno bo vesoljske ladje bližnje prihodnosti gnal ionski pospeševalnik. Gre za princip, pri katerem plin ksenon obstreljujejo z elektroni, kar njegove atome ionizira. Pozitivno nabiti delci nato zaradi elektromagnetnega polja pospešujejo do hitrosti 30 km/s, kar je je 108.000 kilometrov na uro oziroma trikrat hit­reje, kot so potovali astronavti na Luno. Ionski pogon sta v teoriji popisala že Ciolkovski in Goddard, taista, ki sta zaslužna za tekočegorivne rakete. A prve poskuse so naredili pred pol stoletja, v prakso pa je pri­šel šele pred kratkim. Njegova značilnost je velika učinkovitost, a zelo slab potisk, zato potrebuje več dni, da se sploh začne premikati. Za izstrelitev torej ioni niso, uspešno pa ženejo že nekaj satelitov.

To je eden redkih posnetkov ’vesoljske ladje’ v medplanetarnem prostoru. Gre za komandni modul nad Luno, slikan iz pristajalnika. Na Zemlji se gibanju zoperstavlja veliko sil, najmanj trenje podlage in zračni upor, zato moramo neprestano dodajati energijo zgolj za ohranjanje hitrosti. V vesolju, izven atmosfere, pa tako velikih zavor ni. Tam zadostuje kratkotrajen enkraten potisk in plovilo že potuje cilju naproti. Določene sile vseeno obstajajo, recimo sevalni tlak in privlačnost Sonca, in mogoče jih je celo izkoristiti. Zato je načrtovanje poletov zapleteno računanje in upoštevanje vseh sort krožnic, kajti gorivo v vsemirju je skopo odmerjeno in rabi le rahlim korekcijam smeri.

Zvezdam naproti objavljeno: Joker 227
junij 2012


sorodni članki