Revija Joker - Zvezdam naproti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zvezdam naproti

Raketoplan space shuttle
Ko je v sedemdesetih zmanjkalo razlogov za letanje na Luno, se je ameriška vesoljska agencija osredotočila na raziskovanje oddaljene črnine s sondami brez posadke in na redno obiskovanje nizke orbite, kamor so dostavljali satelite in kjer so sčasoma našle prostor vesoljske postaje. Zato je bilo smiselno razmišljati o plovilu, ki ne bo le za enkratno uporabo, ki ga bo mogoče hitreje pripraviti in ki bo znalo normalno pristati, ne da je potrebna mobilizacija vsega ladjevja po svetu ob vsakem vračanju astronavtov.
Koncepti revolucionarnega vesoljskega plovila so nastali že koncem šestdesetih, a resen razvoj se je začel šele v naslednjem desetletju, ko so dorekli končno obliko skupka space shuttle. Tako se namreč uradno reče kompletu, ne le raketoplanu. Zraven sodita glavni rezervoar tekočega goriva (vodik in kisik) in dve stranski, trdogorivni raketi. Za proizvajalca je bil določen United Space Alliance, konzorcij Boeinga in Lockheed Martina. Testni model Enterprise so javnosti pokazali leta 1976, vendar je rabil le letalno-pristajalnim preizkusom, saj je bil brez termične zaščite.

Največji delež pri dvigovanju space shuttla imata stranska raketna motorja na trdno gorivo. Medtem ko ima 400-tonski jumbo jet milijon newtonov potiska, ustvarijo pogoni 2000 ton težkega space shuttla 30 milijonov N. Raketi, ki sta namenjeni pouporabi, odpadeta po dveh minutah, nakar raketoplan pospešuje le še na tekoči vodik, ki mu pri gorenju pomaga kapljevinski kisik. Rezervoar se loči od plovila šele v nizki orbiti in zgori. Raketoplan nato manevrira s pomožnimi motorji. Nazaj grede je space shuttle izključno jadralno letalo, ki sprva bolj pada kot jadra. Na višini desetih kilometrov gre še vedno z nekajkratno hitrostjo zvoka in pristane s 350 kilometri na uro.

Vesoljski krst je space shuttle prestal leta 1981 s Columbio, čemur je v naslednjih tridesetih letih sledilo 134 misij, v katerih so sodelovali še Challenger, Discovery, Atlantis in Endeavour. Program so 2011. upokojili, bilanca pa je pokazala, da kljub navidezni praktičnosti ni bil tako gospodaren, kot so predvidevali. Operativni stroški izstrelitve so znašali 450 milijonov dolarjev. Dva tisoč tehnikov je tudi več kot pol leta finomehanično pregledovalo tisoč koščkov in sistemov, medtem ko je ob skupni ceni projekta skoraj 200 milijard dolarjev posamezna misija koštala poldrugo milijardo. Pod črto je stala vsaka dvignjena tona desetkrat več kot na ruski strani, kjer še vedno uporabljajo klasičen raketni princip izpred petdesetih let. Pozitivnosti so vseeno bile. Sedem, celo osem potnikov je bilo veliko napram Sojuzevim trem, vozilo je bilo v vesolju mnogo gibčnejše in nenazadnje je bilo zmožno pripeljati nazaj veliko tovora.

Malo je znano, da je Sovjetska zveza v osemdesetih spočela program lastnega raketoplana, imenovanega Buran. Bili so namreč prepričani, da ZDA space shuttla niso razvile za civilne namene, marveč prvenstveno za dvigovanje vojaške tehnike. Čeprav so zastavili pet plovil, so dokončali le eno in še to je opravilo en cel samodejni polet v vesolje brez posadke (1988). Nato je zmanjkalo sredstev in ko je razpadla država, je projekt zamrl. Edini Buran se je naslednja leta prašil v kazahstanskem hangarju, dokler se le-ta ni 2002. porušil in raketo uni­čil. Pred časom so na plano prišli podatki, da je bil Buran mišljen za dostavo jedrskega orožja.

Za dodatno shuttlovo draginjo sta poskrbeli odmevni in katastrofalni vesoljski nesreči, ki sta vzeli dvakrat po sedem življenj. Leta 1986 je zaradi slabega tesnila kmalu po izstrelitvi razneslo pomožno raketo od Challengerja. Čeprav to posadke zelo verjetno ni ubilo, so umrli zaradi padca v morje s tristo na uro. Še manj možnosti so imeli potniki Columbie, ki je med vra­ča­njem iz orbite leta 2003 razpadla na višini 60 kilometrov in pri dvajsetkratni hitrosti zvoka. Vzrok: ob vzletu je odstopil majhen del termične izolacije, ki plovilo med povratkom ščiti pred vročino. To je bilo dovolj, da konstrukcija ni zdržala ekstremnih pogojev vstopanja v ozračje.

To niso utrinki, marveč razpadli in goreči deli Columbie. Ena večjih težav, s katero se srečujejo konstruktorji vesoljskih vozil, je aerodinamično segrevanje ob povratku. Rakete in na splošno vsa telesa, recimo asteroidi in drugo smetje, v Zemljino ozračje vstopajo s tirno ali celo višjo hitrostjo, torej nad dvajset tisoč kilometrov na uro. Molekul zraka je vse več in pred objektom se pričnejo gostiti. Stiskanje vsakršnega plina pomeni višanje temperature, ta pa se prenaša na površino padajočega telesa. Rešitvi pred izgorenjem sta dve. Kapsule navadnih raket niso aerodinamične, zaradi česar vroč val ne potuje vzdolž njih, marveč jih na široko obide. Poleg tega so zaradi enkratne uporabnosti iz materiala, ki sloj za slojem izpareva in s tem odvaja vročino. Vesoljski taksi se vročine po drugi plati brani s ploščami iz keramičnih steklenih vlaken, ki so odlična izolacija, a obenem krhka, zaradi česar je prišlo do katastrofe.

Ukinjeni program space shuttle pomeni, da ZDA nimajo nobenega sredstva več za pošiljanje astronavtov na Mednarodno vesoljsko postajo, zato morajo za ta servis plačevati Rusom. A ker je to še vedno ceneje, je malo verjetno, da se bodo v kratkem lotili nove verzije takega raketoplana, dasi je idej mnogo. Ena pravzaprav že deluje, toda le za tovor. To je Boeingov malček X-37. Je pa res, da NASA zdaj toliko bolj spodbuja in celo sponzorira komercializacijo poletov, saj se noče docela zanašati na tujska izstrelišča. Sami pa se usmerjajo v odkrivanje drugih svetov.

Brezpilotni vesoljski letečnež X-37 je štartal kot Nasin projekt, nakar je potihem prešel pod Darpo in postal zaupen. Njegov namen je zatorej neznan. Kitajski časopisi so že razširili zgodbo, da gre za vstop vojske v vesolje. V pripravi pa sta še najmanj dve brezpilotni pristajalni plovili: britanski Skylon in indijski Avatar.

Zvezdam naproti objavljeno: Joker 227
junij 2012


sorodni članki