Revija Joker - Zvezdam naproti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zvezdam naproti

Vesoljske postaje
NASA je v polčetrtem letu nanizala kar šest uspešnih izletov na Luno. Zadnji je bil 11. decembra leta 1972, nakar so Sovjeti opravili še nekaj brezčlo­veš­kih pristankov in raziskovanj z osemkolesnim Lunohodom. Zanimanje za obisk naravnega satelita je nato zamrlo, saj po njih ni bilo več potrebe. Obe strani sta se posvetili drugim, bolj koristnim nalogam, takisto sodelovalnim. Predvsem pa vzpostavitvi stalne vesoljske postaje, kakršno si je štiri desetletja prej zamislil Slovenec Herman Potočnik.

Postaja Skylab je bila v orbiti šest let do julija 1979. NASA je imela načrte, da bi jo s prvim space shuttlom dvignila, vendar jim jo je zagodla povečana sončna dejavnost. Ta je ogrela vrhnje dele atmosfere, s čimer se je pričel Skylab spuščati hitreje, kot so načrtovali. Obetal se je nenadzorovan padec ostankov z oceno 1 proti 7, da zadane kakš­no mesto. Mediji so vest koj pograbili in ponujali visoke nagrade tistemu, ki mu kak kos pade na glavo. Na koncu so nezgoreli deli brez škode zgrmeli na Avstralijo, edina kazen, ki so jo Američani utrpeli, pa je bila globa 400 avstralskih dolarjev za smetenje. Baje je niso nikoli plačali.

Pionirski orbitalni laboratorij je bil Saljut 1 (1972), ki je skupaj z nasledniki iz istega programa tlakoval pot prvi modularni postaji Mir. Ta je delovala od leta 1986 do 2001 in bila naseljena večino časa. Še zmeraj velja rekord zdravnika Valerija Poljakova, ki je v njej bival neprekinjeno več kot štirinajst mesecev. Baje mu ni bilo pretirano hudega ne fizično, ne psihično. Obiskali so ga astronavti iz dvanajstih različnih držav, vključno z Američani, ki so na Mir večkrat parkirali space shuttle. Lastne vesoljske opazovalnice ZDA tedaj niso imele. Edina je bila skopi Skylab, ki je strmoglavil že leta 1979.
Spričo Mirove uspešnosti je v devetdesetih pričela Amerika pripravljati postajo Freedom, Evropska vesoljska agencija lasten orbitalni laboratorij Columbus, Rusi pa Mir 2. Toda okleščeni proračuni so prisilili tekmece v združitev projektov v Mednarodno vesoljsko postajo (ISS), čemur sta se pridružili Japonska in Ka­nada. Osnovne module so izstrelili leta 1998 in jih kanijo dodajati še vsaj štiri leta, dočim je napovedana življenjska doba do 2028. Postojanka je neprekinjeno obljudena že skoraj dvanajst let, eden njenih namenov, med katere sodi spremljanje vremena in iskanje temne snovi, pa je podpora odpravi na Mars. Drugače je ISS edini delujoč tovrstni laboratorij. Vsi starejši sovjetski so opuščeni, kitajski Tiangong pa zaenkrat še nenaseljen.

Mednarodna vesoljska postaja, kamor lahko pridejo največji bogataši za par deset milijonov. Objekt je plod sodelovanja večine agencij. Prve module so leta 1998 v orbito dvignili Rusi, prek sto nadaljnih kosov pa so prinesli space shuttli. Zaenkrat je okoli 400 kilometrov daleč, a se vsak mesec približa za dva kilometra. V naslednjem desetletju se bodo morali domisliti, kakšna bo njena usoda.

V nizki orbiti, kjer so postaje in kamor gre največ ve­soljskega prometa, je breztežnost relativna in nepopolna. Iz ena­kega razloga, kot je v 'zraku' postaja ali satelit, lebdi tudi astronavt v njem: zaradi kro­že­nja oziroma neprestanega prostega padanja. Je pa čedalje večja težava, da je v tem pasu prevelika gneča, zlasti v obliki majhnih odpadnih kosov, ki jih radar ne zazna. Sedemgramski kovinski del­ček je denimo naredil kar 15-centimetrski krater v steni postaje. Pravzaprav je nenavadno, da je doslej zabeležen le en hujši orbitalni trk. Leta 2009 sta se srečala satelit mobitelnega sistema Iridium in nek odsluženi sovjetski satelit. Rezultat je, da zdaj okoli planeta kroži tisoč koščkov razbitin.

Zvezdam naproti objavljeno: Joker 227
junij 2012


sorodni članki