Revija Joker - Zvezdam naproti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zvezdam naproti

Velik korak za človeštvo
Američani so zaostajali samo na videz in so nanizali vrsto tehnoloških dosežkov, le da niso bili zanimivi za širše množice. V šestdesetih letih so se izstreljevanja vrstila na pol leta, na nebu so ostajali čedalje dlje, stikali so kapsule v zraku in imeli so dosti bolj uporabne vesoljske obleke. Vse to z jasnim namenom pristanka na Zemljinem satelitu. Prva ideja je bila, da uporabijo petstopenjsko raketo, katere zgornji nadstropji bi nadaljevali pot do površine Meseca, od tam pa bi se vrnila le konica. A tak projekt bi bil preobsežen in predrag. Zato so se domislili, da bo en kos ostal v orbiti in astronavte na Luno ponesel le pristajalni modul.

Potek izleta na sivo kroglo je bil naslednji. Na 55 kilometrih višine je od tridelnega Saturna V odpadel prvi kos pogona in rezervoarjev. Ko se je raketa poravnala v smer Lune, je odpadel še drugi kos. Nato se je preostanek odprl in izvrgel dva modula, komandno-servisnega in pristajalnega. Ta sta se zasukala in spojila, nakar je hecna konstrukcija nadaljevala pot v Lunino orbito. Astronavta sta skozi majhna vratca zlezla v kabino pristajalnega vozila in se spustila na tla. Nazaj je odletel le njegov vrhnji del, brez nog in spodnjih praznih rezervoarjev, in predal posadko čakajočemu modulu, nakar se je odcepil in postal ena od mnogih smeti na Mesečevem površju. Komandno-servisni modul se je pred vstopom v Zemljino atmosfero razdelil. Astronavti so se sedeči v špički s padalom spustili v morje, medtem ko je preostanek zgorel.

Za program Apollo so razvili novo raketo Saturn V, ki je bila s stotimi metri in tri tisoč tonami trikrat višja in dvajsetkrat težja od Titana iz prejšnjega programa Gemini. Je že morala biti, saj se je odpravljala 800.000 kilometrov daleč. Da bo zdržala, so dokazali konec leta 1968, ko so trije astronavti v Apollu 8 pr­vič zapustili zemeljski prostor in brez težav desetkrat obkrožili Luno. Napočil je čas za poslednje dejanje.
Apollo 11 se je podal na pot 16. julija 1969 in v treh dneh dosegel Lunino orbito. Pilot Michael Collins je ostal v komandnem modulu, Neil Armstrong in Buzz Aldrin pa sta se spravila v lunarni modul. 20. julija sta uspešno pristala in Armstrong je kot prvi človek na tujem svetu izustil nesmrtni stavek: "To je majhen korak za človeka, a velik skok za človeštvo." Lunohodca sta zapičila zastavo, namestila zrcalce za laseriranje z Zemlje, nabrala nekaj vreč kamnov in se po dveh urah puščanja sledi v sivi puščavi ter poskakovanja v šestkrat manjši gravitaciji odpravila proti domu. Spoj s komandnim modulom je uspel, enako pristanek v Tihem oceanu 24. julija. Vsi trije astronavti so danes stari 81 oziroma 82 let in še vedno aktivni.

Več kot pol milijarde Zemljanov je na TV-ekranih spremljalo zgodovinski trenutek, ko je človeška no­ga prvič stopila na drugo vesoljsko telo. Vseeno nekateri menijo, da je to največja potegavščina, storjena zaradi propagande, preusmerjanja pozornosti od vietnamske vojne in dejanske nezmnož­nosti takega podviga. Teorij zarote je mnogo, od takih, ki povsem zanikajo možnost obiska Lune, do tistih, ki to sicer priznavajo, ne verjamejo pa, da so posnetki avtentični. Govorice, da je NASA objavila studijske posnetke, ki jih je režiral Kubrick, so se pričele že v sedemdesetih, rodile mnogo knjig in spet oživele z zelo gledanim dokumentarcem Did We Land on a Moon? No, teoretiki zarot si niso enotni in predočajo amaterske dokaze. Stroka je vse njihove trhle argumente ovrgla. Poleg tega bi bi­lo nemogoče poneveriti projekt s tisoči neposredno vpletenimi.


Na zadnjih treh lunarnih odpravah so astronavti uporabljali električna lunarna vozila. Z njimi so prevozili okoli trideset kilometrov na misijo, kar je bilo neprimerljivo s prejšnjimi peš odpravami. Boeing je za ceno 38 milijonov takratnih dolarjev izdelal štiri primerke. Eden je šel v rezervne kose, trije pa so ostali na Mesecu.
Čeprav so Sovjeti vzporedno razvijali kar dva projekta za pristanek na Luni, so se soočali s tehničnimi težavami in verižnimi neuspehi. Tudi zato, ker jim je leta 1966 umrl šef razvoja Sergej Koroljov, nakar jih je potrla še smrtna letalska nezgoda Jurija Gagarina (1968). Za piko na i je poskrbela nesreča rakete N1 brez posadke (1969), ki velja za največjo nejedrsko eksplozijo v zgodovini. Razdejanje izstrelišča je lunarni program prizemljilo za dve leti. Američani so v tem času pošiljali odprave na mesec po tekočem traku. Sovjetska zveza se je iz te misije naposled umaknila, saj niso imeli več denarja in motivacije.

Uvodno dejanje vesoljskega prijateljevanja med velesilama je bil skoraj dvodnevni stik Apolla s Soju­zem 17. julija 1975. Stisk rok treh astronavtov in dveh kozmonavtov ter ogled konkurenčnih modulov je bil tehničen in diplomatski uspeh, ki je zaključil vesoljsko tekmo.

Zvezdam naproti objavljeno: Joker 227
junij 2012


sorodni članki