Revija Joker - Zvezdam naproti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zvezdam naproti

Sputniška kriza
ZDA so satelitsko tekmo izgubile zaradi nenavadne odločitve predsednika Eisenhowerja. V strahu pred negativnim odzivom javnosti se ni odločil za von Braunovo najbolj napredno raketo Jupiter, saj je šlo za vojaški kos tehnike. Zato so podvig prepustili nepreizkušenemu projektilu Vanguard. Ta je že tako zamujal, nakar je dva meseca za

Raketni inženir Wernher von Braun je bil ključni človek tako v nacističnem raketnem programu kot v kasnejšem ameriškem. Bil je sicer esesovec, vendar ni bil vojak, zato ni imel veliko nacističnega mas­l­a na glavi. Ob poslušanju medvojnih poročil je dejal: “V-2 je delovala odlično, le pristala je na napačnem planetu.” Umrl je leta 1977.
Sputnikom doživel debakel brez primere. Pred očmi milijonov gledalcev po vsem svetu je na višini enega celega metra razneslo raketo in rampo, satelit pa burleskno odkatapultiralo na bližnje polje, kjer je vestno nadaljeval z oddajanjem signala. Naslednji dan so časopisne naslovnice prekrili domiselni naslovi 'Kaputnik', 'Stayputnik' in 'Flopnik'. Amerika je bila ponižana in je čez noč izgubila mesto tehnološke velesile. Da je von Braun čez nekaj mesecev s prej sporno vojaško raketo uspešno izstrelil prvi ameriški satelit Explorer, je bila drugorazredna novica.
Sputniška kriza, kot so poimenovali ameriško reakcijo po uspehu Sovjetov, se je odrazila v množični aktivnosti. Ni bila na kocki le čast, marveč domovinska varnost, kajti hladni sovrag bi preciznost in zmogljivost vesoljskega programa lahko uporabil za napad. Leta 1958 so zato ZDA ustanovile pomembni agenciji. ARPA (Advanced Research Project Agency - pozneje so dodali predpono Defense) je urad za ravzoj vojaških tehnologij, NASA (National Aeronautics and Space Administration) pa je posihmal ekskluzivno skrbela za civilno astronavtiko. Za nameček so namenili težke milijarde za izobraževanje v fizikalnih znanostih in še več proračunskih sredstev za izgradnjo jedrskih medcelinskih raket.
Kljub vloženim dolarjem je druga stran še naprej dosegala pionirstva. Leta 1959 so Sovjeti s sondo Luna 2 prvič zadeli Mesec, kar je Američanom uspelo šele tri leta kasneje z Rangerjem 4. V obeh primerih je šlo za trde pristanke, preprosto rečeno strmoglavljenja, kajti drugače še niso znali. A največji dosežek je prineslo leto 1961. 21. aprila je raketa Vostok ponesla v orbito 300 kilometrov visoko ekskluziven tovor: prvega kozmonavta, 27-letnega Jurija Gagarina. Kaj prida aktiven dečko v breztežnostnem okolju ni bil, saj je uro in tričetrt le opazoval inštrumente in kramljal z nadzornim centrom, medtem ko je plovilo delovalo samodejno. Po enem krogu so ga povratni motorji usmerili nazaj na zemljo, kjer je uspešno pristal in čez noč postal svetovni junak.

Raketa, s katero so izstrelili kapsulo Vostok, in naslovnica revije Time, ki se je poklonila sovjetskemu uspehu. Jurij Gagarin se v vsemirju ni mudil dolgo. Iz Bajkonurja so ga izstrelili ob 6:07 zjutraj, čez dve uri pa je v kozmonavtski obleki že prestrašil nekega kmeta. Spustil se je namreč drugje, kot so planirali, pri čemer je Moskva šele dekado pozneje priznala, da pilot ni pristal v modulu, kot so dotlej trdili, marveč je iz njega na 7000 metrih izskočil. Dva tedna kasneje se je vesolja dotaknil tudi Američan Alan Shepard, ki se ni utiril v krožnico, je pa plovilo krmilil ročno, medtem ko je bil Jurij le opazovalec.

Svetovni voditelji so podvig pozdravili in optimistično upali, da bosta velesili sredstva poslej raje namenjali raziskovanju vesolja kot oboroževanju. Tudi Kennedy je tekmecem čestital. A obenem je v znamenitem govoru pred kongresom javno napovedal, da bodo vložili vse napore za pristanek na Mesecu še pred krajem desetletja. V ta namen so spočeli program Apollo. Vseeno je Vzhod nadaljeval z nizanjem dosežkov. Leta 1963 so v črnino izstrelili prvo žensko. Potem so trije kozmonavti obkrožili Zemljo le v majicah, torej brez posebnih oblek. 1965. je Aleksej Leonov postal prvi vesoljski sprehajalec. Še leto kasneje je sonda Luna 9 prvič mehko pristala na Mesecu in dokončno razrešila enigmo, da površina ni mehka plast prahu, v katerega bi se plovilo nenadzorovano pogreznilo.

Moskva že od konca petdesetih za kozmodrom uporablja Bajkonur v Kazahstanu. Ker je kraj zdaj v drugi državi, plačuje velike denarje za najem, zato daleč na vzhodu gradi nov center. ZDA ima dve dr­žav­ni lansirni središči, obe na Floridi, čim bliže ekvatorju, da izkoristijo vrtilni moment planeta. To sta Cape Canaveral in Kennedy Space Center. Iz slednjega so izstrelili vse Apolle in space shuttle. V teksaškem Houstonu pa je nadzorno središče. Po svetu je še veliko izstrelišč, ki rabijo po­šilja­nju satelitov v orbito, celo v Keniji in Iranu, a prav nobenega v zahodni Evropi.

Zvezdam naproti objavljeno: Joker 227
junij 2012


sorodni članki