Revija Joker - Zvezdam naproti

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Zvezdam naproti

Vnebo
George Cayley leta 1853 najbrž ni bil prvi, ki je plul po zraku, saj zgodovinopisje pozna mnogo bajeslovnih, naključnih in znanstvenih zgodnjih letavcev. Bil je pa Anglež prvi, ki je svoj jadralni projekt znanstveno dokumentiral in utemeljil štiri letavne sile: težo, vz­gon, potisk in upor. S tem je postavil temelje aerodinamike in s tem letalstva.  
Na teh osnovah se je zvrstilo pol stoletja posnemovalnih eksperimentov, vsak malce boljši in naprednejši. Glavno vodilo je bil popoln nadzor, za kar je bil pogoj lasten pogon. Sprva so kaskaderski izumitelji testirali letalne priprave s parnimi motorji, a preboj je uspel bratoma Wright z bencinskim agregatom. Njun polet leta 1903 velja za prvi posrečen poskus s samognanim frčoplanom. Le dekado kasneje pa so leteči stroji že streljali eden na drugega ...

Rakete na trdo snov, recimo na smodnik, so Kitajci spuščali že v trinajstem stoletju. Tamkajšnja legenda pripoveduje o brihti Wan Huju, ki je hotel po­leteti z raketno stolico, a je pretiraval in ga je razneslo. Da to ne bi šlo, sta potrdila mythbusterja.

Ko je človek enkrat za silo osvojil ptičji prostor, je pričel razmišljati o novih mejnikih. Teoretične principe v zvezi s težnostjo so fiziki navsezadnje poznali. Krožnice je opisal Kepler, Galilei je izračunal pos­pe­šek prostega pada, ubežno hitrost je pogruntal Newton ... Toda šele v začetku 20. stoletja so znanstveniki vsa ta dognanja nebesne mehanike strnili v konkretne študije o doseganju velikih višin in vesoljskih potovanjih. Povod je bila raketa na tekoče gorivo, ki sta jo neodvisno iznašla Rus Konstantin Ciolkovski in Američan Robert Goddard. Pogon, ki ne potrebuje kisika iz zraka oziroma deluje v vakuumu, ter oblika plovila, ki ne leti na podlagi zračnega vzgona kril, sta bila nujna predpogoja za kakršnokoli vesoljstvo. Fantazijske odprave na Mesec, kakršne je ljudstvo poznalo iz znanstvenofantastičnih del Julesa Verna in Georga Meliesa, se niso več zdele tako nedosegljive.  

Šele Goddardov preizkus tekočega raketnega goriva je omogočil resno poseganje po nebu. Prvi primerki so uporabljali etanol, kerozin in dušik, dočim je reakcijo omogo­čil tekoči kisik (ponarodela oznaka zanj je LOX). Princip je enostaven: komponenti pri izgorevanju tvorita zelo vroč plin, ki se razteza skozi drobne šobe. To mu da hitrost, s či­mer se ustvarja potisk. Tekoče gorivo je bolj učin­kovito in ga je moč za razliko od trdega dozirati, ugasniti ter znova prižgati. Vseeno se za pomožne pogone uporablja tudi trdo, saj je cenejše in lažje za rokovanje.

Manj znano je, da se je poleg omenjenih očetov raketarstva v anale zapisala naša gruda. Avstroogrski inženir slovenskega porekla Herman Noordung Potočnik je leta 1928 izdal knjigo Problem vožnje po vesolju - raketni motor. V njej je naš učenjak postavil celovito izhodišče astronavtike in nanizal mnogo argumentiranih odgovorov na ovire pri odkrivanju vsemirja. Predvidel je celo orbitalno postajo in zlorabo vesolja za orožarske namene. Če Potočnik ne bi kmalu zatem pri šestintridesetih letih umrl za pljučnico, bi bila njegova vloga pri potovanjih v brezmejnost dosti večja. Njegovo delo je vplivalo na oba vesoljska programa, ameriškega in sovjetskega, poklon pa je našemu Hermanu izkazal tudi Kubrick, ki se je v Odiseji 2001 zgledoval po njegovih ilustracijah.

V knjigi, ki je izšla v slovenščini šele mnogo desetletij kasneje in jo je moč zastonj sneti z Noordung. info, je Potočnik popisal čisto vse alineje vesoljskega poleta, od konstrukcije vozila, pogona in goriva prek vseh fizikalnih pojavov do pridobivanja elektrike ter ustvarjenja umetne težnosti na vesoljski postaji. Neverjetno zanimivo branje!

Zvezdam naproti objavljeno: Joker 227
junij 2012


sorodni članki