"Človek se ozira v nebo, od kar mu hrbtenica to dopušča. V prvi vrsti ne s filozofskimi vprašanji, od kod prihaja in kam gre, marveč predvsem iz preživetvenih razlogov. Od zgoraj namreč pritekata voda in toplota, potrebščini, ki omogočata živ­ljenje." Tako sem pred leti otvoril vedež o nastanku stvarstva, zdaj pa te misli nadaljujem z iztočnico za novo zgodbo. "A videl je ptice in postal je zavis­ten. Po­nižnost do nebes se je umaknila prevzet­ni želji po letanju. Kar mu je odrekla narava, je hotel nadoknaditi z umom. Naposled mu je uspelo seči po nebu in bil je prevzet nad svobodo zrakoplovbe. In ko je zma­njkalo sinje modrine, ga je zamikala vsemirska črnina."