Revija Joker - Povej s črtami

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Povej s črtami

Prekleto, premalo podatkov!
EAN je sicer dorečen standard, a za posebne potrebe ima nekaj podrazličic, recimo kompaktno EAN8 za majhne proizvode, Čeprav so standard UPC ustvarili za prikaz milijona milijonov kombinacij, pa je zoprno omejena na številke, ki morajo osrednjemu računal­niku nekaj pomeniti vnaprej. Z EAN ni mogoče kodirati črk ali ločil, pa tudi kulskega sporočila ne spraviš v dvanajst znakov. Zato so se pričele pojavljati alternative, ki bi znale kodirati še kaj drugega. Da bi ohranili kompaktnost, smo tako dobili dvodimenzionalne kode, kjer ne skeniramo le v eni ravnini, marveč celotno ploskev oziroma matriko. Ena najpreprostejših je koda, ki jo dostikrat uzremo na pismih, spuščenih skozi samodejni sortirnik. Ja, tiste oranžne črte raz­ličnih višin.
Na večjem marketinškem udaru so prave ploskovne kode, med katerimi trenutno prednjači QR (Quick Response, koda za hitri odziv). To so pred osemnajstimi leti razvili pri Toyoti, da so z njo sledili rezervnim delom, nakar so jo dali v javno last. Njena posebnost je, da lahko z njo kodiramo ne le naših črk, marveč celo japonske pismenke, zato se je uspešno prijela v De­že­li vzhajajočega sonca kot piktogram, s katerim lahko hitro zajameš informacijo v mobilni telefon. Od tam je počasi prikapljala k nam, čeprav je njena raba izven oglasov in povezav do Android Marketa redka. Lepota kode QR je v tem, da se velikost pikic prilagaja količini informacije, ki je vanjo zapisana. Shrani lahko več kot 7000-mestno številko, 4000 znakov besedila (skoraj celostranski opis v Jokerju) ali slabih dva tisoč japonskih pismenk, pa je še vedno berljiva za telefon s solidnim aparatom. QR ne vsebuje le kontrole, marveč tudi korekcijo napak, zato je moč podatke rešiti celo s poškodovane kode.

Če si lastite sodoben telefon in niste prečitali QR-kode na naslovnici februarske izdaje, ste zamudili nekaj lepega. Dajemo vam mož­nost, da to grobo na­pako popravite.

Še slabše se godi kodi HCCB, kot se uradno reče Microsoftovi pogruntavščini iz leta 2009, ki jo ponujajo pod imenom tag. Gre za kodo, ki uporablja štiri osnov­ne tiskarske barve (berljiva je tudi v odtenkih sive), in in trikotnike namesto črtic, so jo pa po besedah avtorja ustvarili ravno zato, ker QR izven Japonske ni odživela uspeha. Njena primarna raba naj bi bila po­dobna, torej usmeriti uporabnike pametnih telefonov na določeno spletno stran, in je zategadelj v prvi vrsti marketinško orodje. HCCB je baje sposobna shraniti 3500 znakov na kvadratni palec, a v Redmondu jo uporabljajo po svoje. Čitalnik lah­ko tag pošlje neposredno Microsoftovemu strež­ni­ku, ki vrne pravi URL. Tako z lahkoto sledijo posamez­nim uporabnikom; še več, v programu je mož­nost, da skupaj s tagom po­š­ljete svojo lokacijo! Zbrane podatke o obisku nato posredujejo naročniku. Čeprav tovrstno obnašanje kode ni obvezno, je ravno to Microsoft strankam izdatno promoviral kot prednost pred kodo QR, kjer tovrstnega sledenja ni. Ni čudno, da se je začetno navdušenje nad tagi med ljudstvom hitro poleglo. Nihče noče, da prodajajo njega. Medtem se QR v naših krajih pojavlja malo pogosteje, a še vedno precej sramežljivo.

Gotovo ste podobne črtice že opazili na prejetih pis­mih. Gre za poštarsko kodo, namenjeno samodejnim sortirnikom. Spodaj je Jokerjev naslov v plos­kovni kodi PDF147, takisto za poštarske namene.

Povej s črtami objavljeno: Joker 225
april 2012