Revija Joker - Kronist čudes

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Kronist čudes

Vživo iz akvarija z morskimi psi
Glavno občilo tistega časa je bilo kajpak dnevno časopisje, vendar se je Ripley preizkusil še na drugih področjih. Izdal je veliko knjižnih kompilacij svojih karikatur, nakar je leta 1930 svoje delovanje razširil na radijske valove. Te je dodobra izkoristil na mnogih odpravah. Med drugim je bil prvi voditelj, ki je v živo poročal prek oceana, prvi, čigar oddajo so simultano prevajali v več jezikov, in takisto prvi, ki se je oglašal iz morskih globin, iz kačje jame ter med skokom s pad

Robert Ripley je bil sam po sebi en velik 'saj ni res, pa je'. Kljub pustolovskemu življenju ni znal ne plavati, ne voziti avta, dasi jih je imel v lasti kar nekaj. Bal se je telefoniranja, najraje se je oblačil v kričeče barvne neskladnosti in oboževal je vse, kar je bilo kitajskega. Imel je zaresno džunko in vča­sih se je podpisal Rip Li.
alom. Do pričetka druge svetovne vojne je obiskal več kot dvesto držav, desetkrat obkrožil zemeljsko oblo in se pofočkal na severni tečaj. Vseeno kakšnih nevarnih peripetij in indianajonesovskih podvigov ni imel. Kot se za svetovnega popotnika spodobi, je določil lastnih sedem čudes: piramide v Gizi, baziliko Svetega Petra v Vatikanu, pagodo Švedogan v Burmi, kitajski zid, indijski dvorec Tadž Mahal, nabrežje Gangesa in njujorške nebotičnike.
Čeprav je bil Ripley le risar, poročevalec in avanturist ter ne estradnik, je bil na višku svoje slave najbolj priljubljen Američan. Verjevši ali ne, na leto je prejel dva milijona pisem! 170.000 jih je dobil le zaradi zapiska, da Charles Lindbergh ni bil prvi, ki je preletel Atlantik. Nasploh je bilo nejevernežev precej in nekateri so posvetili življenje iskanju neresnic v njegovem pisanju. Toda splošno mnenje je, da je teh komaj kaj, saj si je njegova odzadnja ekipa na vse kriplje prizadevala dvakrat preveriti sleherni navedek. Ripley je rad povedal, da je gotovo človek, ki so ga največkrat oz­na­či­li za lažnivca. Domiselno se nikoli ni zagovarjal drugače kot s stavkom “Verjemi ali ne.”
Z mnogih poti pa Ripley ni prinesel le brezštevilnih izkušenj in dokumentiranih nenavadnosti, marveč takisto tone otipljivega materiala, od živalskih okostij prek domorodskih orožij do zgodovinskih artefaktov. Temu primerno je bilo njegovo domovanje na otoku Bion (Believe It or Not) lučaj od Long Islanda. Gostje niso mogli prehvaliti prostorov z eksotičnimi eksponati, katerih krona je bil nagačen sedemmetrski piton nad mizo v jedilnici. Ker je bil podjeten, je Robert pri­čel z rednimi razstavami svojih spominkov na sejmih širom države. Zraven je povabil mnoge domače 'dosež­karje', denimo človeka, ki je obrnil glavo za 180 sto­pinj, in nekoga drugega, ki je v usta spravil žogico za baseball ter zraven pel.

Ena od objavljenih neverjetnosti je bilo dejstvo, da ZDA nimajo državne himne. To je spodbudilo predsednika Hooverja, da je leta 1931 podpisal zakon, s katerim je uradna ameriška melodija postala skladba The Star-Spangled Banner.

Med vojno je Ripley prekinil potovanja in se osredotočil na dobrodelnost, takoj po koncu pa je spet pričel delati s polno paro. Zagledal se je v novo, obetavno občilo - televizijo. Čeprav so imela televizor le redka gospodinjstva, je leta 1949 pričel z redno oddajo. Na žalost pa njegovo telo ni bilo kos neprestanim izzivom in delu. Med živim oddajanjem trinajste epizode, med poročilom o vojaški pogrebni žalostinki, je doživel srčno kap in umrl v bolnišnici nekaj dni kasneje, 27. maja 1949, star 58 let. Pokopali so ga v rodni Santa Rosi v Kaliforniji.

Med drugimi je leta 1939 Ripleyjevo rubriko povzel legendarni jugoslovanski Politikin zabavnik, ki jo je v prevodu 'Saj ni res ... pa je' pol stoletja objavljal na drugi strani. Hkrati je bila to edina pojavnost njegovih zapisov v slovenščini, saj jih ni povzela nobena druga periodika, pa tudi knjig niso prevedli.

Kronist čudes objavljeno: Joker 226
maj 2012