"Haha, ne boste me dob ..."
Grafiti so se čez lužo v sedemdesetih povezali z vzhajajočo kulturo hip hopa in poleg brejkdensanja, didžejanja in repanja oziroma emsijanja postali eden njenih glavnih štirih elementov. V Sloveniji oziroma takratni Jugi v tistem času širokohlačnih klepačev rim ni bilo. Je pa zato grafite za svoje prevzela neka druga za oblast moteča subkultura - pankerji. Pisanje provokativnih protirežimskih krilatic je sprožilo malo vojno med policijo in pankersko sceno. Avtor grafita 'Policija je gnoj' je denimo fasal globo stotih dinarjev, ko pa so se začele pojavljati podobe kljukastih križev, jih je v 'nacipank aferi' oblast izkoristila za javni obračun s celotnim pankovskim gibanjem.

Za večino so najbolj dihjemajoči izdelki street arta talne slikarije, ki zgolj z barvami in spretnostjo pričarajo vtis tridimenzionalnosti. So tudi hvaležna fotolokacija.

Če se je pri nas večinoma vse zaključilo z denarno kaznijo in mogoče kdaj par dnevi zapora, je vojna z grafitarji v Ameriki nekajkrat dobila tragično noto. Leta 1983 so policisti pri delu zalotili temnopoltega grafitarja Michaela Stewarta in ga tako maltretirali ter mikastili, da je umrl. V Los Angelesu se je leta 1995 še ena grafitarska zgodba zaključila na straneh črne kronike, ko je bivši marinec vzel pravico v svoje roke in ustrelil osemnajstletnega Cesarja Reneja Arceja, mehiškega priseljenca, ki je s kolegom risal grafite pod nekim holywoodskim mostom

Mn3njalničarski grafitar (in še marsikaj) Wiz je doniral fotografijo enega od svojih del v nastajanju. Očitno na stara leta raje ustvarja med štirimi stenami, kjer mu nihče ne teži :P.

. Michael in Cesar sta postala nekakšna mučenika grafitarske scene in simbola znašanja belske oblasti nad revnimi pripadniki drugih ras.
Wiz pravi, da v Sloveniji za agresivne izpade, podobne zgornjim, ni slišal. Včasih je moral kateri od domačih grafitarjev, če so ga zalotili pri delu, počistiti za sabo ali pa so ga policaji malce usekali po denarnici. Sam je imel še največ težav s tečno sosedo, a njegova zabavna zgodbica bolj kot na zatiranje kaže na nerazumevanje oziroma različno dojemanje ulične umetnosti: “Ko sem nekoč grafitiral na Igu, je prišla mi­mo soseda in se razburjala, zakaj vandaliziram stene. Jaz sem jo ignoriral in doma povedal, da mi je težila, pa so rekli samo, 'Ah, pusti jo'. Čez par dni mama sreča to sosedo, ki se je spet začela pritoževati, kaj ta njen sin tam nekaj riše in uničuje. Mama ji je elegantno odgovorila, da gospa nima pojma, da je v Ljubljani to umetnost in da njenega sina tam pla­ču­je­jo, da kaj nariše, zato smo lahko samo veseli, da nam tukaj zastonj dela. (Smeh.) Soseda je dejansko samo utihnila in dala mir.” Bravo, mama Wiz!
Poglejmo na grafite še z druge, 'čistilske' strani, in sicer na primeru enega največjih grafitov, ki ga je na prehodu iz 2008 v 2009 na betonski bankini v Los Angelesu izrisala ekipa M.T.A. (Metro Transit Assassins). Avtorje osemstometrskega napisa so kifeljci aretirali zaradi suma vandalizma, prodajanja drogic in posedovanja orožja. Ameriška vojska, ki je lastnica popisanega posestva, pa je ocenila, da jih bo odstranjevanje gigantskega grafita koštalo poltretji milijon evrov. Roko na srce, ob nekaterih slikovnih in pisnih grdobijah, ki jih je včasih opaziti na stenah, te hitro prime, da bi kar sam pograbil vedro bele barve in penzel ter vse skubaj lastoročno prefarbal.

Oblačenja raznih predmetov v javnosti v pletenine ali yarn bombinga se je spomnila 37-letna Američanka Magda Sayeg, ko je leta 2005 odela kljuko svojega butika. Všečkamo.