"Restituta, pokaži nam svoje kosmato mednožje"
Zgodovina sodobne ulične umetnosti se morda res za­čenja z razcvetom grafitarske scene v ZDA pred pol stoletja, a človeštvo je po zidovih pacalo in kracalo od pamtiveka. V evropskih jamah se skrivajo slikarije živali in prizori lova iz kamene dobe, ameriški Indijanci so na stenah upodabljali plemenske simbole in obrede, egipčanski duhovniki so po templjih risali podobe aktualnega faraonskega šefa.
Naslednji korak proti zdajšnjemu razpasu zidnih napisov in slikarij so naredili Rimljani, ki pa se, če sklepamo po grafitih iz Pompejev, niso toliko ukvarjali z bogovi in onstranstvom kot jamski ljudje. Arheologi so verjetno debelo gledali in se pri sebi smejali, ko so iz vulkanskega pepela začeli izkopavati antične stavbe z napisi “Restituta, sleci si svojo tuniko, prosim, in nam pokaži svoje kosmato mednožje” ali “Oče Colepius ljubi dame tja, kamor jih ne bi smel.”
Rimljanski packi in njihovi nasledniki so grafitom dali ime, saj izraz izhaja iz italijanske besede graffi(a)to, ki pomeni vrezano oziroma spraskano. Sprva je ozna­če­val le risbe in napise, vrezane v stene. Skozi stoletja pa pridobil današnji širši pomen skoraj vsega, kar kra­si ali niža ugled mestnih ulic.

Kandidate za 'zamrzitveni' flash mob na Čopovi ulici so novačili po Facebooku. Od tisoč prijavljenih se je prikazalo štiristo ljudi.