Zlata doba
Pri nas malokdo pozna wrestling pred obdobjem Hulka Hogana. A ne zato, ker bi bil nezanimiv, marveč ker ni dosegel široke publike. Organizacije NWA (National Wrestling Alliance), AWA (American Wrestling Alliance) in WWF so se na začetku osemdesetih sicer borile za gledalce. A ključno potezo je potegnil promo­ter WWF Vince J. McMahon, ki je konkurenčnima ligama prevzel najboljše rokoborce. Namen je bil, da ustvari listo superzvezdnikov, ki bi masovno privlekli tako gledalce na kabelski televiziji kot pokrovitelje. Pomagala mu je tudi sreča, kajti televizijska mreža USA Network je leta 1983 odrezala svoj doteda­nji rokoborski šov, ker so se mišičnjaki v njem obmetavali z živalskim drekom, in se obrnila k McMahonu.
Do začetka 1984 je WWF že spremljalo štiriindvajset milijonov ljudi. K temu so pripomogle tako vezi z glas­beno in filmsko industrijo (glasbene spremljave Cyndi Lauper, nastop Hulka Hogana v Rockyju 3) kot uspešna vzporedna oddaja Tuesday Night Titans. Šlo je za pogovorni šov, v katerem so zvezdniki sedeli na kavčih, čvekali in se s posnetki spominjali vrhunskih trenutkov. Pravi testosteronski Mario z nepozabnimi trenutki, kot ko je Hogan voditeljema predstavil svoj beljakovinski napitek, nakar je eden od njiju bruhal.

Ameriško ruvanje so posvojili tudi Japonci, ki mu re­čejo 'puroresu', vendar so ga obrnili po svoje. V njem je dosti prvin udarjalnih veščin in ga obravnavajo kot resen šport, ne (le) kot šov.

Tovrstni ekscesi niso nenavadni. Že stari rokoborci so se prelevili v glumače, ker so tako več zaslužili, in WWF je negovala to izročilo. Zbrala je prepoznavne like, razdeljene na dobre in zle (ali vsaj nadležne), ter poskrbela za šov, ki ga je televizija ponesla po svetu. Dodelana koreografija je botrovala oči izdirajočim obračunom, polnim gimnastičnih potez, kar so dopolnila petelinjenja nastopajočih. Ti so se pred in po tekmah podjebavali, zajebavali ter nadjebavali z namenom podžiganja rivalstev. Ta ni maral onega, tretji je četrtemu speljal babo, peti je šestega oklical za pedra. Samo da niso potem skregancev videli v javnosti, kako družno žlampata pivo!
Nadgradnja tega so bile skupine rokoborcev, ki so si bile kao v laseh, recimo nWo (New World Order) in D-Generation. Nekdo iz ene skupine je sikal nekomu iz druge, nakar so vsi prileteli na kup in si prešteli rebra. Včasih je kdo pritekel v ring in tekmeca namlatil z desko ali pa so prišli onemu, ki je bil že ob sapo, na pomoč prijateljčki, tako da se je med vrvmi gnetlo ducat pobesnelih človeških merjascev. Za dodatno vznemirjenje so poskrbeli tepeži ob ringu, kjer so se fajterji obdelovali s stoli ter se metali med gledalce. Ali pa so prireditelji bojevnike strpali v kletko, po kateri so plezali in se z nje izmenično trgali. Vse za gledanost.

Kakšen bi bil cirkus brez pritlikavcev?! Midgeti so bili popularni v sedemdesetih, medtem ko današnja publika zanje nima želodca.

Pečat so šovu vtisnili tudi menedžerji ob ringu, ki so marsikdaj posegali v dogajanje, s čimer so publiko še bolj razgreli. Mala belolasa podlasica Bobby 'The Brain' Heenan je imel recimo v kokošnjaku sitne napihnjence tipa Mr. Perfect, ki jim je pripomogel tako, da je spotaknil nasprotnika in zamotil sodnika (ta je v ringu tradicionalno zaradi lepšega), medtem ko je njegov varovanec obdeloval ubožca.
Niz obračunov je WWF nadgradila z megablastičnim rokoborskim prvenstvom WrestleMania, ki so ga pr­vič udejanjili leta 1985 v newyorškem Madison Squa­re Gardenu. Že WrestleMania III leta 1987 je v mestu Pontiac, Michigan, na enem mestu zbrala 93.173 gledalcev, s čimer je postavila dolgoletni rekord. Ta je padel šele lani na tekmi NBA All Star, ki ji je prisost­vovalo dobrih 108.000 ljudi. WrestleMania III velja za višek rokoborskega razmaha osemdesetih in je v spominu ostala po boju, v katerem je zmagovalni Hulk Hogan dvignil v zrak 240-kilogramskega, 2,24 metra visokega francoskega velikana Andre the Gianta in ga vrgel ob podij. Kasneje je priznal, da si je ob tem natrgal mišico.

Četudi imaš v telesu še toliko testosterona, si ne bi želel znajti v ringu med kupom takih natreniranih babnic. Ženski wrestling je del scene že od tridesetih let prejšnjega stoletja, v WWE mu rečejo Diva. Punce so poblajhane in napravljene kurbiš, kot se za ameriški moški šport spodobi, a so hkrati dob­re atletinje.