'TUDI'
Pripoved o nindži, ki se skriva v latrini, se sliši precej v skladu z mediji. Ti bajajo, da so bili nindže najemniki, ki so v okrilju noči kurili gradove, metali šurikene, izginjali v oblakih dima, krvavo ubijali. Bili so ne­čast­ni in so delovali kot nasprotje častnih samurajev, ki so do smrti služili svojemu fevdnemu gospodu.
Ključna beseda, ki manjka, je TUDI. Res je, nindže so bili tudi najemniki, ki so se prodajali najboljšemu ponudniku, bili so tudi morilci, tudi vohuni. Nikakor pa niso bili SAMO to. Njihova dejanja so bila odvisna od okoliščin, tradicije, šole in lastnih glav. Določeni šinobiji, ki so pomagali prej omenjeni familiji Takeda, so bili recimo znanstveniki, saj so poskrbeli za kopanje zlata, iz katerega so Takedovci izdelovali zlatnike. Takisto so postavili jez na reki Kamanashi, ki so ga kasneje predrli v takem trenutku, da je voda odplavila so­vražnike. Negovali so bojno strategijo in znali poveljevati na bojnem polju.

Festivalska upodobitev daimja Nobunage Ode, fev­dnega gospoda s šogunskimi ambicijami. Pravi Oda je leta 1581 z nekajdesettisočglavo vojsko uletel v Igo ter Kogo, da bi eliminiral šinobije, ki jih je imel za nevarne. Kljub temu šogun postal ni.

Nasploh je sovražna ločnica med nindžami in sa­muraji izmišljotina, ki izvira iz tega, da za dobro zgodbo potrebuješ konflikt. Da bi to razumeli, je treba povedati nekaj stvari o samurajih. Samurajska podoba, ki jo zahodnjaki jemljemo za samoumevno, je konstrukt. Pojem bušido, ki označuje samurajski kodeks obnašanja ter časti, si je pretežno izmislil ameriški kvaker japonskega rodu Nitobe Inazo. Ta

Provinci Iga in Koga sta nudili dom konkretnemu številu nindž. Od tam so zvečine prihajali najemniški šinobiji iz skrivnih, neodvisnih klanov ali šol. To je srž mnogih štorij, tudi one v Ninja Scroll.

je leta 1899 objavil v angleščini napisano knjigo Bushido: The Soul of Japan. V njej je orisal samurajsko viteštvo po evropskem zgledu, ki ga je iz različnih zgodb in povesti ter orenk dozo lastne domišljije sestavil sam.
Samuraji v resnici niso imeli enotnega kodeksa, po katerem bi se ravnali. Njihove vojne so bile umazane, izdaje in prevrati pa so se v njih vrstili po tekočem traku, kajti bore malo japonskega ozemlja je bilo primernega za pridelavo hrane. Ta je bila nujna za preživetje in je bila hkrati valuta, saj so plačevali v 'kokujih' riža (koku je 280 litrov). Zato so se samuraji velikokrat hitro prodali nasprotni strani, če jim je ta ponudila več, namesto da bi umrli za višji cilj ali od sramote hrabro delali ritualne samomore pod češ­nje­vimi cvetovi. Dosti več kot čast jim je načeloma pomenila slava, za katero so bili pripravljeni storiti marsikaj, tudi ubijati brez smisla. Šinobi se je po drugi strani nenujnemu ubijanju ogibal - če ne zaradi drugega, zato, ker bi s tem privlekel pozornost in se og­ro­zil. Filmi in zgodbe seveda slikajo drugačno podobo, kajti nindža, ki se svaljka po grmičevju in nikogar ne fenta, je nezanimiv. Tudi na bojnem polju je nasprotnika raje poškodoval kot ubil, s čimer je zaposlil še tiste, ki so ranjenca reševali. Morda najbolj zgovoren podatek o tem, da je ločnica med samuraji in šinobiji neumnost, pa je, da je imela večina samurajskih bojevniških tradicij iz tistega časa nindžucu na ur­niku kot del obveznega treninga.
S tem samurajev nočem dajati v nič in šinobijev kovati v zvezde. Povedati želim, da so bili oboji človeški in da je medijska podoba samurajev strašno idealizirana, tako kot je medijska podoba nindž demonizirana.

So znali nindže s posebnimi lesenimi čevlji hoditi oziroma drseti po vodi (levo), izginjati v dimu (sredina) in se prevarantsko odevati (desno)? Prvo sta strica Mythbusterja ovrgla, čeprav moderni nindže trdijo, da postopka nista izvedla pravilno. Drugo jim je res uspevalo z metanjem dimnih bomb, čeprav seveda ne tako hitro in efektivno, kot radi kažejo filmi. Tretje pa je vsekakor res, kajti šinobi je bil mojster preobleke.