Revija Joker - Nindža, senčni bojevnik

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nindža, senčni bojevnik

Partizanski specialci
Vzrok razvoja nindžucuja leži v tedanjih okoliščinah. Japonska je bila razdeljena na dosti sprtih provinc, ki so jim vladali fevdni gospodje, daimji. Ti so za vzdr­že­vanje svojih oboroženih sil jemali davke v obliki živeža - zlepa ali zgrda. Kdor davka ni bil zmožen plačati, so ga usmrtili ali ga odpeljali na dvor, da jim je tlačanil. Nekaterim to ni dišalo in so se umaknili v samotne predele, kjer se je začel razvijati sistem ob­ram­be, napada in različnih drugih spretnosti, ki so omogočale spopadanje z oblastniki, pa tudi boljše življenje izven konflikta. Tako so postali šinobiji.

Nindža je uporabljal nindžucu, ki je bil manj borilna veščina kot sistem znanj o ubijanju, pre­živetju, vohunstvu in strategiji. Na sliki je metalna zvezda, za katero pa je boljši izraz od šurikena 'šaken'.

Težko je zanesljivo reči, kako sta nindžucu in s tem nindža nastala, zato je o tem veliko teorij. Imajo pa kljub mnenjem nekaterih, da je nindžucu japonska iznajdba, mnoge teorije stično točko, in sicer korenine na Kitajskem. Od tam naj bi med 8. in 11. stoletjem prispeli izseljenci različnih poklicev, od vojakov do menihov. Skupaj s pregnanimi pripadniki domačega bojevniškega stanu so se umaknili v sa

Ta 'šinobi' se z magičnimi prepletenimi prsti sp­rav­lja k skoku deset metrov v globino. Prstom re­če­jo 'kudži kiri' in koreninijo v budizmu, kaj po­me­nijo, pa naj bi človek izvedel šele na višku nindža poti.
motne gorske predele. Tam so hoteli preprosto preživeti in ne biti stalno v nevarnosti, da jim vsak samuraj, ki pride mimo, naredi novo ritno luknjo. Zato resnični nindže niso bili ubijalci, ki bi se ubadali z okultizmom in v šes­tih sekundah nagarbali brigado samurajev. Enostavno rečeno so bili specialni vojaki svoje dobe, izurjeni v učinkovitih bojnih tehnikah, ki so jih v prvi vrsti uporabljali za preživetje in zaščito sebe ter svojih.
Plodna doba za nindže je bilo obdobje stalnega vojskovanja v 16. stoletju, znano kot 'sengoku'. Tedaj so se fevdni gospodje, daimji, s svojimi provincami in vojs­kami pehali za pozicijo šoguna - vojaškega in s tem pravega vodje Japonske. Sengoku je trajala od sredine 15. do začetka 17. stoletja in se končala s povzpetjem daimja Ieyasuja Tokugawe in združenjem dežele leta 1603.
Znano je, da so nindže gospodu Ieyasuju pomagale, da je osvojil šogunat. Toda še zdaleč ne le njemu. Leta 1561 se je daimjo Asai Nagasama namenil spet zav­zeti grad Futo, ki je ravno padel v roke nasprotnega klana Rokaku. Svoje samuraje je uporabil za direkten vojaški napad, medtem ko je šinobijem zaupal nalogo, da skrivoma vstopijo v grad in ga zažgejo. Slav­ni general Shingen Takeda je imel kar tri deset­članske skupine nindž, ki so delovali kot špijoni, protivohuni in kurirji za prenašanje informacij. Mnogo štorij pa je bilo napisanih o smrti daimja Uesugija Kenshina (1530 do 1578), ki je imel za sovražnika mogočnega Nobunago Odo in je umrl v skrivnostnih okoliščinah. Od spodaj naj bi ga zaštihal meter visok nindža, ki se je skrival v latrini, nakar je ušel skozi kanalizacijo. Oficielni podatki o tem dogodku navajajo, da je daimjo na sekretu nenadoma doživel obupne bolečine, nakar je kmalu izdihnil.

Z rabo nindžucuja se ne bom kradel ljudem za hrb­te in glave, kot kaže slika. Vsekakor pa ta trening nekateri jemljejo resno, zato gredo poleti v gozd, kjer vadijo do pasu v vodi in ponoči strašijo kmete.

Nindža, senčni bojevnik objavljeno: Joker 213
april 2011