Revija Joker - Nindža, senčni bojevnik

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Nindža, senčni bojevnik

Tovarne nindža sanj
No, če so pripovedovalci starega časa s culo na rami prišli v vas in povedali vznemirljivo zgodbo o maskiranem ubijalcu, za kar so dobili rejenega kopuna in spanec na seniku, so v modernejšem svetu to prevzeli drugi zgodbopletci. Po drugi svetovni vojni so začeli nindže na veliko nastopati v japonskih stripih (mangah) in tamkajšnjih TV-serijah ter filmih. Nindža­ma­nijo v Japanu je najbolj spodbodel črnobeli film Shinobi no mono iz leta 1962, ki mu je sledilo nič manj kot šest nadaljevanj, vseh inferiornih, in kup podobnih izdelkov.
Razmah nindž se je zaradi vsesplošne povprečnosti kmalu sesedel sam vase, a je prej pritegnil pozornost britanskega avtorja Iana Fleminga, pisca romanov o Jamesu Bondu. V knjigi Le dvakrat živiš (You Only Li­ve Twice), ki je izšla 1964, in enako imenovanem filmu, ki je kinematografe ugledal tri leta kasneje, agenta njenega visočanstva pri krepavanju dežurnih zlobnežev spremlja jerbas nindž. Deležni smo tudi prizora, v katerem skuša nekdo Seana Conneryja ubiti tako, da mu s stropa po nitki spusti strup proti ustom. Do pike enaka scena je v Shinobi no mono.

Shinobo no Mono se ubada tako z nindža spretnostmi kot z zgodovino. V njem skuša zmanipuliran mlad šinobi umoriti daimja Nobunago Odo.

Z uspehom Le dvakrat živiš se je podoba maskiranega azijskega morilca zarinila v zahodnjaško podzavest. Tam je bolj ali manj počivala, dokler 1981. ni izbruhnila po zaslugi globalno uspešnega nindža filma Enter the Ninja. Ta izraelsko-ameriška produkcija je imela vse: belega, črnega in rdečega nindžo, boje z me­či, šurikene, nunčake, Shoja Kosugija, lovljenje puščic iz zraka, rjovenje “ASAAA!!”, nepraktične premete nazaj, bundesliga frizure, nasnete zvočne učinke iz šole Buda Spencerja, grde tipe z mašinkami in neotesano glasen “DA!” na vprašanje “A vi to resno?!”
V osemdesetih in devetdesetih je po sistemu kovanja vročega železa sledila kopica sličnih filmov, v katerih so se črni skrivnostneži borili z dobričinami, hudobneži in med sabo. Od Revenge of the Ninja prek klasike American Ninja, kjer se je proslavil lastnik uradno najboljšega priimka na svetu Michael Dudikoff, do risanke in filmov Teenage Mutant Ninja Turtles ter nadaljevanke za osemletnike Mighty Morphin Power Rangers, kjer so nastopali težki pozerski nindže. In gre mar pozabiti na kasnejše mojstrovine, kot so žmohtni Ninja vs. Zombies, slastni Cheerleader Ninjas ter veličastni Ninja IV: Return of the Ninja?
O, gre. Za potrebe tega vedeža sem torrentaško spihal prah z marsikakega filma z nindžami, ki so nas vzburjali, ko smo bili deteta, in ugotovil, da so objektivno rečeno takorekoč vsi drek drek drekast drek od dreka. Celo če odštejemo amatersko sinhronizacijo. Enter the Ninja je danes recimo videti kot napol blazna parodija - veliko bolj kot Bruce Leejevi filmi. Tudi American Ninja naj raje ostane v lepem spominu. Razen, seveda, če imaš zraven sebe kup s testosteronom nabitih kolegov, pivo, čips in absolutno nobene babe. Tedaj lahko v družbi na polno goltaš sir, ki so ga ti filmi polni, in ne da bi si bruhnil v usta pre­učuješ, za kakšne podaljške starih pričarij o nindžah gre.

'Ameriški nindža' Michael Dudikoff (1954) je ka­riero začel kot model za pomado coppertone. Obvlada več veščin, med njimi brazilski džužicu.

Hja, za take, ki brez slabe vesti pridodajajo svoja pretiravanja. V ustnem izročilu so nindže skočili v luft in izginili, pa je občinstvo že padalo vznak. V dobi filma so spektakularnost navili. Nindža se spremeni v rolico toaletnega papirja in žrtev zaštiha v danko ravno, ko si hoče obrisati rit! Nindža na koščke reže demone, peklenščke in stometrske kače, katerim med brcami v strupnike prijavi “Talk to the foot!” Nindža reši Zemljo pred invazijo alienov, ki jih pobije z laserjem iz svojih oči, nakar si s taistim žarkom hladnokrvno pogreje vodo za riž! Stara Juga je bila nasploh polna nindža fame, od stripov in pogrošnih povesti do instant nin­dža priročnikov. Kandža smrti in to. Ah, lepi časi.
Toda. Jasno. Eno so izmišljotine, drugo je resničnost. In kakor se hecno sliši, nindže danes obstajajo. Le da niso taki, kot jih slikajo zasloni. Svoje spretnosti utemeljujejo na, tako trdijo, več tisoč letih izročila, ki se je z Japonske razširilo po svetu. Kajpak se najde marsikdo, ki se treninga nindžucuja loti napumpan od filmskih bedarij, pozira v nizki preži in s kantano™ vsak dan opleta po jablanah v domačem sadovnjaku. A taki ponavadi ne zdržijo dolgo. Spoznajo namreč, da je svet fikcije natanko to in da z urjenjem ne bodo križarili po luftu ter izvajali skrivnostnih umorov po kapitalističnih graščinah. Toda če vztrajajo, lahko postanejo podobni starodobnim nindžam. Tistim, katerih veščine in načela so dosti zanimivejša od holivudskih fantaziranj.

Igre z nindžami so rade akcijade (Ninja Gaiden 2). Je pa tudi par skrivalščin, kot je Tenchu. In kaj so Altair, Ezio ter Fisher drugega kot šinobiji?

Nindža, senčni bojevnik objavljeno: Joker 213
april 2011