Hvaležna stranka pripovedk
To je posledica stoletij bajk o nindžah, katerih spretnosti so v ljudski domišljiji dobile nore razsežnosti. Nindže so del japonske folklore, tako kot je jaga baba del slovenske in Robin Hood del angleške. Njihovi predniki naj bi bila japonska mitološka bitja tengu, ki imajo tako človeške

Take ilustracije so spremljale pripovedke o nind­žah, s katerimi so knjige rade burile domišljijo bralstva. Zdaj je to vlogo prevzel Hollywood, ki svoje neumnosti včasih dejansko jemlje resno.

kot ptičje lastnosti.
Med zgodbami o nindžah, ki jih je obilica, je recimo zna­na tista o velikaškem princu Yamatu, ki je s trikom porazil legendarnega mečevalca, in sicer tako, da je po kopanju v reki prvi šel na kopno in skrivoma zamenjal njegov pravi meč z lesenim. Nindži Hanzu Hattoriju so pripisovali moč premikanja predmetov na daljavo z mislimi, Kotaro Fuma naj bi bil mešanica človeka in velikana, banditski nindža Goemon Ishikawa pa je bil v izročilu neroden in je pri poskusu umora velikaša z mize zbil zvonček. S sinčkom so ga obsodili na smrt v vrelem olju, a je potomca rešil tako, da ga je držal izven vroče tekočine.
Če so te osebe dejansko obstajale, na njih seveda ni bilo ničesar nadnaravnega. To so prispevali praznoverje, hitra očaranost slabičev in večna človeška želja po junaških zgodbah. Komu se je gotovo zdelo, da oseba, ki urno porazi napadalca in brž izgine v noč, poseduje čarobne moči, nakar je to raztrobil v gostilni. Tako se rodi marsikak mit.
V vsakem primeru so do sredine 17. stoletja nindže v deželi gejš & sakeja postali del vsakovrstnih štorij in predstav, kjer so jim pripisovali vse bolj fantastične lastnosti. Uporabljali naj bi tanke, leteli z zmaji, s katerih so metali bombe, in s katapultov frčali čez grajske zidove.