Ondan sem v osnovni šoli svojega malega med čakanjem, da ga izpustijo iz plinske celice podaljšanega bivanja, opazil zanimivo podrobnost. Na zidu so bile razstavljene simpatično skriven­če­ne risarije mladeži, ki je sanjala o tem, kaj bo, ko bo velika. Okej, klasičen nabor haljastih zdravnikov, skafandrastih vesoljcev, starlet na Talentu in podobnega. A med kakimi dvajsetimi slikami so bile nič manj kot tri nindže. Dve 'tapravi' in en želvak iz Teenage Mutant Ninja Turtles.
Nepresenetljivo. Nindže so za večino stereotipna izmišljotina, pravljični lik, kakršna sta gusar ter kavbojc. Industrija zabave pa jih časti kot vedno zanesljiv vir dohodka - Lego denimo pravkar razsaja s svojimi vrtavkami ninja go. Zato kar reci mimoidočemu, da hočeš biti nindža, in te bo gledal, kot da ti je iz glave ravnokar zrasel čajnik. Podoba v črno odetega morilca, ki obvlada borilne veščine ter poseduje nadnaravne moči, razpihuje otroško domišljijo in buri geekaste odrasle sanjače. A redkokdo jo jemlje kot količkaj verodostojno.

Če bi rad izvedel še več o nindžah, lahko greš v mu­zej (Iganinja.jp/en/) ali najdeš kak verodostojen vir. Internet to povečini ni. Spodobna, resno razis­ka­na in dobro argumentirana knjiga je The Ninja: Ancient Shadow Warriors of Japan (avtor: Kacem Zoughari). Med dokumentarci priporočam Shinobi: Winds of the 34 Generations, ki ga na DVDju kupiš na Shinobiwinds.com ali ga kot pravi moderni ki­ber­nindža poiščeš v globinah interneta.