Dandanašnji malone vse, kar miga, utripa ali kriči, deluje bolje (oziroma le), če je priklopljeno v električno omrežje. Najbolj se tega zavemo, ko nas slednje pusti na cedilu in smo prisljeni ždeti v temi in tišini. Zadnja leta poraba elektrike tudi zavoljo razvoja informacijske tehnologije strmo narašča in ostareli sistemi imajo vedno večje težave pri dobavljanju zahtevanih količin energije. Tudi pri prenosnih virih slika ni drugačna, namečkoma pa napredek pri baterijah za prenosnike ne dohaja rastočih potreb. A vrlim inženirjem ni zmanjkalo kart v rokavu, saj obljubljajo nov zagon v obliki razvoja in uvedbe takozvanih gorivnih celic. Njihova teoretska podlaga je znana več kot poldrugo stoletje, toda razvoj je dobil zagon šele nekje po drugi svetovni vojni. Medijsko razvpitost so dosegle zadnja leta z brezsramnim razkazovanjem potenciala za naslednji rod generatorjev energije s širokim poljem uporabe. Ravno zaradi slednjega utegnejo postati pomembne ne le v ozkih nišah, temveč povsod, kjer potrebujemo dirjajoče škrate elektrone, najsibo v brlivki za kaščo, žepnem stepalniku za smetano ali avtomobilskem žarometu. Uporabnost v prevoznih sredstvih jim itak že leta obljublja odpahniti vrata v vsakdanjik.

Morski živelj človeku za barvno popestritev svojih voda ni prav nič hvaležen. In četudi nafta pride na cilj, narava nima od tega nič, saj so avtomobilski izpuhi eden glavnih onesnaževalnih dejavnikov.

Običajni zaobljeni in bleščeči podobi avtomobilov prihodnosti se namreč poda odsotnost kakršnegakoli dušečega izpuha, ki bi lahko poškodoval nežna pljučeca mestne dece. Dotične podobe konstruktorji niso prevzeli, ker bi bili mahnjeni na znanstveno fantastiko, temveč jih k temu napeljujejo povsem praktični problemi. Na nafti in nasploh fosilnih gorivih temelječe gospodarstvo ima mnogo stranskih učinkov, katerih posledice povzročajo sive lase in počrnela dihala vedno več ljudem. Prvič, motorji na fosilna goriva v zrak bljuvajo množico neljubih spojin, od strupenega ogljikovega monoksida prek kisli dež ustvarjajočih žveplovih spojin do dušikovih oksidov, ki vzrokujejo smogu in kotline mest krasijo s sivimi kapami. Nadalje je tu sporni ogljikov dioksid, za katerega kljub vročim debatam velja, da povzroča globalno segrevanje in nam utegne z malo 'sreče' urediti plažo pri Postojni. Ne gre zanemariti niti vsega spremljajočega onesnaževanja, kot je občasna zastonjska dostava nafte na zavarovane obale. Velike gospodarske sile pa žuli še odvisnost od držav izvoznic nafte, ki so si jo nakopale z opiranjem na črno zlato kot poglavitni energetski vir in jih med drugim stane pošiljanja soldatov v vroče kraje. Način pridobivanja energije, ki bi obšel zgoraj naštete težave, bi torej pomenil nemajhen napredek, da ne rečemo revolucijo.