Revija Joker - Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

“Umrl je tovariš Tito”
V zadnjih dneh maršalovega življenja se je vse vrtelo okoli njegove bolezni. Vsaka poročila so se začenjala z novico o njegovem zdravstvenem stanju, življenje v državi se je upočasnilo v nekakšno otrplo pričako­va­nje. Tito je umrl 4. maja 1980 v ljub­ljanskem Klinič­nem centru po dolgem boju z boleznijo, med katerim so mu morali amputirati nogo. Jugoslavija je v solzah spremljala, kako so njegovo krsto v modrem vlaku prepeljali od Ljubljane do Beograda, kjer so ga pokopali v Hiši cvetja. Povsod se je pelo tisto znano “Druže Tito, mi ti se kunemo”, in v tistem trenutku so bili narodi Jugoslaviji združeni še poslednjič. 
Na Titovem pogrebu, ki so se ga udeležile delegacije iz 127 držav s štirih celin, se je pokazalo, da so Josipa Broza svetovni voditelji kljub njegovim napakam čislali. V prvi vrsti zaradi upora najprej proti nacifašizmu in kasneje proti stalinizmu. Ta velika dejanja in besede so manj zanimala jugoslovanske otroke, ki so maršalovo smrt najbolj občutili zato, ker so med žalovanjem za štirinajst dni nehali predvajati risanke. 
Ko se je tugovanje končalo, pa se je v ljudi prikradel strah. Kaj se bo zgodilo z Jugoslavijo brez povezovalne vloge pokojnega maršala? In situacija se je na vseh področjih res obrnila še bolj strmo navzdol. Gospodarstvo je propadalo, življenjski standard se je znižal na raven izpred petnajstih let. Poleg tega so na dan z vso močjo udarile želje nezadovoljnih Slovencev po odcepitvi in apetiti Srbije po priključitvi Kosova. Tam je bilo albansko prebivalstvo v veliki večini in srbsko se je zaradi tega počutilo vedno bolj ogroženo. Slobodan Milošević, predsednik Zveze komunistov Srbije, je naraščajoči srbski nacionalizem izkoristil za podreditev medijev in vojske. 
V Sloveniji se je vedno bolj pogumno in naglas govorilo o odcepitvi, kritike sistema so padale z vseh strani. Glasni so bili mladinski listi, kot so bili Tribuna, Ka­tedra in Mladina, danes kultna pa je 57. številka Nove revije, ki je leta 1987 objavila prispevke za slovenski nacionalni program. Pojavil se je uporniški punk in trboveljska skupina Laibach, ki je s pojavo, delovanjem in glasbo odkrito izzivala komunistično oblast. 
Sistem pač očitno ni deloval. Nekaj časa so bili v veljavi bencinski boni, s katerimi so lastniki štirikolesnikov mesečno lahko kupili omejeno količino goriva. Toda če je kdo hotel na daljši izlet, je moral bone nafehtati od kakih manj mobilnih penzionistov. Ker so bile trgovine založene vse prej kot bajno in so bili vsi izdelki domačega porekla, je ljudstvo začelo špegati čez meje. Predvsem v Sloveniji, ki je imela precej odprto mejo z Italijo in se je Trst marsikomu zdel kot obljubljena dežela, kjer si lahko dobil praktično vse, kar je zahodni kapitalizem dobrega ponujal. Zato je ljudstvo v svojih cotah iz Jugotekstila in čeveljcih iz Borova hodilo v italijanske štacune ter si tam masovno nabavljalo lepše, boljše stvari. Stara oblačila so za mejo letela v smetnjak, nekaj novokupljenih parov kavbojk in jaken si navlekel nase in pred sumničavim carinikom glumil gljivo, češ, tako se zdaj to nosi, in švercanje je bilo šport številka ena.

Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope objavljeno: Joker 207
oktober 2010