Revija Joker - Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

ČLANKI
stranka » članki » vedež » Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope

'Starega' grabi preganjavica
V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je FLRJ z novo ustavo preimenovala v Socialistično federativno republiko Jugoslavijo – SFRJ, se je država z novo generacijo politikov gospodarsko še bolj odprla. Posamezne republike pa so postajale vedno bolj samostojne, saj je bilo nadzora zvezne vlade iz Beograda vse manj. Edini res skupni organ države je postala vojska, Jugoslovanska ljudska armada (JLA), ki pa je zaradi svoje velikosti požrla toliko državnega denarja, da je resno trpelo gospodarstvo. Ali, kot se je takrat izrazil Mitja Ribičič, predsednik zveznega izvršnega sveta: “Vojska je slon, ki veliko žre, a malo kaka.” 
No, na tega požrešnega slona se je vedno bolj naslanjal Tito, ki je v sedemdesetih letih že razmišljal, kaj se bo zgodilo s SFRJ po njegovi smrti. Na stara leta je postajal vedno bolj paranoičen in ni zaupal nikomur. Spet je začel menjavati preveč svobodomiselne kadre in vladati s trdo roko ter s pomočjo tajne policije. V nemilost je padla celo njegova žena Jovanka, ki so jo sumili vohunjenja za Sovjetsko zvezo in je zato hitro izginila iz političnega življenja, v katerem je dolgo imela pomembno vlogo. 
'Stari', kot so Titu pravili njegovi sodelavci, je bil vedno bolj osamljen v svojem razkošnem življenju, za katerega je letno zapravil tri proračune Črne Gore. Slav­ni Galeb na Hrvaškem v Rijeki zdaj počasi razpada in nabira dolgove. Podobno usodo je od sedemdesetih naprej doživljala tudi Jugoslavija njegovega lastnika.
Zadnjih let svojega življenja maršal ni mogel šteti za najbolj uspešne, saj se mu je vse začelo podirati tako znotraj države kot na mednarodnem prizorišču. V novi, obsežni ustavi iz leta 1974 je oblast skušala gospodarstvo urediti z novim konceptom samoupravljanja. Glavni tuhtar pri ustvarjanju novega gospodarskega sistema je bil Titov stari komunistični kolega in sodelavec Edvard Kardelj, ki je svoje idealistične napotke za ustvarjanje 'delavskega raja' zbral v knjigi Smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja. V državi so ustvarili temeljne organiza­­cije združenega dela (TOZD), najmanjše enote v vsak­em podjetju, ki naj bi vsakemu delavcu omogo­čile soupravljanje pri razporejanju dohodka. S tem so se nadejali, da bo bodo spodbudili učinkovitost dela. TOZDi so se združevali v OZDe (po naše podjetja), te pa naprej v SOZDe. A rezultati tega kompliciranega sistema so bili kvečjemu nasprotni od pričako­va­nih. Ker so vsi soupravljali, se ni nikoli vedelo, kdo je šef, zaradi česar je prihajalo do sporov in neučin­ko­vitosti. Ko je v sedemdesetih usekala svetovna gospodarska recesija, se je razbohotil še gospodarski kriminal, ko so si ljudje na položajih prisvajali družbeno lastnino. Pri delavcih je skladno z vedno manjšimi plačami padala delovna vnema, zato so raje delali zasebno na čr­­no, v službo pa hodili poredko, saj je bila plača itak zagotovljena. Zanesenjaštvo in prostovoljno delo po koncu vojne sta se tako sprevrgla v životarjenje v smislu takrat popularnega slogana: “Nihče me ne more tako malo plačati, da ne bi mogel še manj delati.” 
V svojih zadnjih letih življenja je tako Tito le še opazoval, kako se njegova država delovnega ljudstva utap­lja v stavkah, medtem ko je tozdiranje razdrobilo vse velike jugoslovanske skupne sisteme in dodatno povečalo razlike med bogatejšim severom ter revnejšim jugom države. Povrhu je zaradi popuščanja napetosti med ZDA in SZ upadel pomen gibanja neuvrščenih, znotraj njega pa je Titu vodilno vlogo speljal kubanski revolucionar Fidel Castro.

Jugoslavija - sodček smodnika v srcu Evrope objavljeno: Joker 207
oktober 2010